V poplavi in navalu mestnih ''terencev'' in njih ponosnih lastnikov se najde malokdo, ki bi svojo štirikolesno prostočasno zverino vsaj enkrat zapeljal v peskovnik za odrasle ... verjetno je marsikateremu vozilu neznan celo makadam. Vendar tako pač je. Sodobni ''esuveji'' so pač uglašeni za cestno uporabo, kaj drugega bi bilo nespametno in drago ... z nekaj izjemami.

Kaj je lepšega – ob jutranji zori poberete še rosne zrele kipeče plodove matere zemlje, jih skrbno in z ljubeznijo zložite v simpatične lesene zabojčke, zadegate v najbolj priročno prevozno sredstvo (s cizo ravno ne gre kolovratiti nekaj deset kilometrov daleč do prestolnice) in se z nasmeškom podate na tržnico.

Hidrodinamika je veda, ki se ubada z vsemi umazanimi podrobnostmi gibanja takšnih in drugačnih tekočin skozi ali mimo takšnih ali drugačnih preprek ... vse lepo in prav, časi osnovnošolske in srednješolske fizike so za večino že svetlobna leta daleč, tule pa jih flancamo po domnevno avtomobilističnem članku. In sedaj je napočil trenutek, ko porečete, kaj hudiča ima gibanje snovi z ravno prav ohlapnimi vezmi z nemškim tovornim vozilom ... več, kot bi si upali pomisliti.

Vzamete zaboj dolžine treh metrov, metra osemdeset širine in metrom devetdeset višine, malce ga obložite z robustnimi a nič kaj ogabnimi lesenimi oblogami, mu pridate dvoje drsnih in dvoja krilna vrata.

TEST: Svet tovornih vozil je poseben in samosvoj svet. Svet, v katerem vladajo za običanje smrtnike predimenzionirana prevozna sredstva, goveji cokli, bele spodnje majice, 22-palčna platišča, konzervirana hrana ter prostrana, pa vendar nabito polna avtocestna parkirišča. Običajna soočenja s tovornjakarskim plemenom ponavadi potekajo iz ''pritlikave'' perspektive, ko v vzvratnem ogledalu, s kepico sluzi v grlu opazujemo logotip na maski tovorne pošasti, bolščimo v neprijetno izkrivljen zadnji odbijač priklopnega vozila, ko se za njim deset minut cijazimo ...