DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

Malavi II. del

Malavi II. del

malavi2del006Že res, da je kategorija, ki zajema sanjske plaže, rezervirana za razne Maldive, Kanarske otoke in podobne razvpite destinacije, a s tem je prav gotovo storjena velika krivica marsikateri nekomercialni, kot je na primer Cape Maclear. Ribiško mesto leži na jugu jezera Malavi, na polotoku Nankumba in je zaradi svoje lokacije malce težje dostopno. Do tja se iz mesta Monkey Bay da priti le z motorjem taksijem, ki mu pravijo 'matola'. Moja izkušnja s tem je bila še posebej zanimiva. Voznik mi je na glavo poveznil težko čelado, navezal nahrbtnik na prtljažnik in sva speljala. Kljub temu, da sem mu rekla, naj ne divja preveč, ni mogel iz svoje kože in vse prej kot vozil počasi. Po kakšnih desetih minutah vožnje naznanil, da mu bo zmanjkalo bencina. Čeprav je to vedel že preden sva odšla na pot, mi je seveda vseeno ponudil prevoz. Zagotovil mi je, da mi ni treba skrbeti, da me bo srečno pripeljal do cilja in da bo vse uredil, samo v neko vas bova mogla zaviti in kupiti malo bencina na črnem trgu, pa bo. Na neki točki sredi ničesar prvi del sva torej zavila levo in se po poti sredi ničesar drugi del odpravila proti omenjeni vasi. Po kakšni minuti sva dejansko ostala brez bencina. Ni nama preostalo drugega, kot da sva stala na poti v upanju, da bo prišel mimo naju kakšen drugi voznik matole in naju 'rešil'. Na srečo nisva dolgo čakala, ko se je to res zgodilo in prijazni voznik je mojemu posodil dva decilitra bencina, da sva lahko nadaljevala pot proti vasi, kjer je kupil malavi2del028bencin. Vasica je bila prav ljubka in dvomim, da tja zaide kakšen turist. Otroci so me presenečeno gledali, mi mahali, vpili »mzungu« (= belec/ka), prav tako pa so me pozdravljali tudi vaščani. Eden izmed teh mi je celo izrekel toplo dobrodošlico in bil tako navdušen, da sem prišla v njihove kraje, da mi je začel razlagati vse o ribah, jezeru in tako naprej. Ko je taksist natočil bencin v motor, sva se poslovila od vseh zbranih in nadaljevala pot. Vožnja po dokaj ostrih ovinkih je bila zelo adrenalinska. Drvel je kar po sredini, na moje vprašanje, kaj bo naredil, če naletiva na avto iz nasprotne strani pa je le skomignil z rameni in se zasmejal. To me je res pomirilo.

malavi2del011V Cape Maclearu sva preživeli tri dni. Mesto naju je pozdravilo s prijetno atmosfero, čudovitimi plažami, rahlo valovitim jezerom, prikupnimi hiškami in seveda receptorjem, ki nama je predal ključ. Nastanjeni sva bili v slamnati kolibi s tako ključavnico, kot je običajno na hranilnikih, in slabo minuto stran od jezera. Po plaži je bilo postavljenih nekaj ležalnikov, recepcija pa je bila obenem tudi bar in restavracija, ki se je ob večerih prelevila v prijetno druženje turistov in domačinov. Jezero Malavi je na pogled videti kot morje. Je res ogromno – pokriva petino države – je tretje največje in drugo malavi2del099najgloblje jezero v Afriki. Zelo znano je po tem, da je dom največ različnim vrstam sladkovodnih rib na svetu. Univerzalno je v vseh pogledih. Prebivalci se v njem kopajo, umivajo, perejo obleke, uporabljajo vodo za kuhanje, plavajo, otroci se igrajo, ribiči pa ponoči v njem lovijo ribe. Prav fascinantno je opazovati ves ta vrvež oziroma dogajanje po dolgi plaži. Še bolj fascinantno pa je, da se ženske nikoli ne slečejo, ko gredo v vodo, ampak se vanjo vržejo kar polno oblečene! Verjetno ima to kakšno povezavo z moškimi in njihovimi reakcijami, a to je le moje  predvidevanje. Jutro se mi zdi še posebej živahno, vzdušje pa sproščeno in pozitivno obarvano.

malavi2del025Kljub majhnosti mesto ponuja mnogo raznovrstnih aktivnosti. Med drugim sva najeli kanu za dve osebi s potapljaškimi maskami, odveslali na zapuščeni otoček Thumbi ter se potapljali in opazovali eksotične ribice. Kanu je bil daleč od tega, da bi bil stabilen, kar je še dodatno popestrilo veslanje z vso elektronsko opremo privezano na zadnjem delu. Če človek ni sproščen in nima vsaj malo ravnotežja, se pač prevrne – a kot sem rekla, če malavi2del076transportiraš drage elektronske naprave, pač moraš najti ravnotežje. Mesto je bilo posebno doživetje tudi zato, ker sva bili povabljeni na res odlično kosilo, ki so ga pripravile sestre moškega, ki se nama je predstavil kot Jezus. Srečali smo se na sprehodu ob plaži in povabil naju je v svojo vas. Tam smo najprej pojedli odlično kosilo v njegovem delu doma, nato pa nama je razkazal še vas ter nama predstavil svoje sorodnike in njihove otroke. Ti so bili še posebej prikupni, dobesedno okupirali so naju in se naju množično držali za roke z nasmeški do ušes.

malavi2del132Ko pride do šole oziroma izobrazbe, je zgodba drugačna – želja je velika, sredstva pa na žalost premajhna. Starši svojim otrokom zaradi majhnih plač ne morajo ravno veliko – če sploh kaj – prispevati glede na to, da so družine res številčne (povprečno tri do osem otrok). Če že imajo službo, v ruralnih predelih ljudje povprečno zaslužijo približno dvajset evrov na mesec, v mestih pa okoli sedemdeset. Poleg tega pa je vsaka stopnja šolanja dražja. Osnovna šola, ki traja sedem let in otrok vanjo vstopi s šestimi leti, je sicer zastonj, cene srednjih šol, ki trajajo štiri leta, pa izredno variirajo. Letna šolnina lahko stane od trideset evrov, če gre za javno šolo, pa vse do osemsto evrov, če gre za privatno šolo. Študiranje na univerzi si lahko privoščijo le redki, cene so seveda še višje, a tudi ti variirajo glede na vrsto, kraj ipd. študija. Iz tega razloga je šolanje neke vrste privilegij in nepismenost v državi je kar velika.  Za to pa ni krivo le pomanjkanje izobrazbe, temveč tudi pomanjkanje oziroma visoka cena zvezkov in pisal. V večjih mestih se dobi tovrsten material v papirnicah in drugih trgovinah, medtem ko v manjših ni mogoče zaslediti ničesar razen osnovnih potrebščin za preživetje. Ljudje tako ne morejo vaditi pisanja in kot vse stvari, se tudi to sčasoma in brez vaje malavi2del135pozabi. Ob tem se človek malce zamisli – kako je svet lahko krut! Če si reven, nikogar ne zanimaš, še več, prav v breme ali celo v sramoto si tako državi kot tudi soljudem. Nikogar ne zanimajo niti tvoje najbolj osnovne potrebe, saj si skorajda lahko vesel, da si živ in da imaš še tisti 'nič', ki ga imaš. Zdi se, da se je čas na nekaterih predelih sveta dobesedno ustavil. Nikoli mi ne bo jasno, kako so lahko nekateri tako brezobzirni do drugih. V vsaki še tako revni državi je namreč peščica zares bogatih ljudi, ki imajo vse, kar si zaželijo in živijo razkošno življenje, medtem ko spet drugi životarijo.

malavi2del115S težkim srcem sva zapustili to čudovito mesto in zaradi tega, ker sva zamudili avtobus, pristali na malce manj čudovitem dvodnevnem potovanju s trajektom Ilala. Ta je razdeljen v tri razrede – prvi razred je lociran na palubi, drugi v srednjem delu, tretji pa v spodnjih prostorih. To pomeni, da se tam najdejo tako ljudje, kot tudi živali, pohištvo in vse ostalo, če pa je jezero razburkano, pa jih občasno zaliva še voda. Že res, da če se kje naučiš potrpežljivosti, se je zagotovo v Afriki, a to počasno dvodnevno zibanje in triurno ustavljanje na raznih postankih, je vse prej kot prijetno. Da sploh ne omenjam spanja na nadvse neudobnih in neravnih deskah ter misije, kako se ves polomljen spet pobrati s tal. Moram pa omeniti izredno prijaznost dveh moških, ki sta naju zagradila s klopcami, da naju ponoči ne bi kdo pohodil.

Ko je končno prišel dan oziroma skorajda že noč najinega izkrcanja v Nkhata Bayu, je bilo veselje nepopisno. Kolikor je le šlo, se nas je nagnetlo v čoln in v popolni temi smo se kot kakšni ilegalci napotili proti kopnemu. Nekaj metrom pred tem smo se ustavili in do mene je po vodi prikorakal nek moški in me začel spraševati, kam grem. Začudeno sem ga pogledala in rekla, da najprej do obale, potem pa naprej. Naslednjo sekundo mi je postalo jasno – voda je bila prenizka, da bi čoln lahko šel do obale, zato smo mogli iz tega pač poskakati v vodo, in malavi2del139nadaljevati pot do obale peš. Pa saj se šalite. Moški, ki me je še zmeraj vztrajno spraševal, kam grem, se je ponudil, da me nese do obale. Pa saj je nor. Ker ni in ni nehal tečnariti, sem mu dala velik nahrbtnik, sezula sem si čevlje in skočila v vodo, ki mi je segala do zgornje polovice stegen. Še dobro, da je bilo čisto temno, saj so mi bili kamni pošteno nenaklonjeni in ravnotežje sem lovila kot kakšen na novo skoteni bambi. V mestu je zmanjkalo elektrike, vladala je popolna tema in nisva imeli pojma, kje sva. Prijazni mož, na katerega sva naleteli ob iskanju, naju je pospremil do glavne ulice in bosi, mokri, umazani in obteženi z nahrbtniki sva se z malo svetilko v roki odpravili na lov za kampom. Tega sva tudi našli in za štiri dni je postal najin dom, saj so naju tako mesto kot tudi njegovi prebivalci čisto očarali s svojo preprostostjo in navdali s pozitivno energijo. Mesto ima malce karibskega pridiha, ki je s kombinacijo sproščenosti in živahnega nočnega življenja, naredil zadnjih nekaj dni potovanja še bolj nepozabnih.

malavi2del122Potovanje sva zaključili z enodnevnim postankom v mestu Mzuzu, ki je tretje največje mesto po populaciji – prebivalcev ima skoraj toliko kot cela Slovenija – ter šesturno vožnjo do glavnega mesta v nabito polnem avtobusu. V tem sva celo pot stali! A kot pravijo – TIA ali »This is Africa«. Lahko se vanjo zaljubiš, lahko jo sovražiš, vmesne poti ni.


Petra Zrimec Nabergoj
foto: Petra Zrimec Nabergoj


rssfeed Vam je bil članek všeč? Spremljajte nas preko RSS kanala. Če vam je bil članek všeč, ga delite s prijatelji.

Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
Pasica
 
Pasica

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com