DomovEkipaO nasCenik storitev

Uganda I. del

Uganda I. del


uganda017Biser Afrike, kot Ugandi ?isto opravi?eno pravijo, leži na vzhodnem delu kontinenta na nadmorski višini od kilometra do dveh. Na severu meji na Južni Sudan, z vzhoda jo obdaja Kenija, na zahodu jo omejuje Kongo, njena južna soseda pa je Tanzanija. Uganda je dežela fantasti?ne pokrajine in bogatega mozaika plemen in kultur. Izjemna prijaznost ljudi, ki že na dale? z nasmehi na ustih mahajo v pozdrav, pa je tista pika na i. Slepo prepri?anje, da je v njej še vedno vojna, vztrajno odvra?a turiste, nam »norcem«, ki se tja odpravimo kljub opozorilom vsevednih, pa zagotavlja tisto pravo, pristno doživetje Afrike.

uganda151V mestu Gulu, ki leži na severu, se je vojna kon?ala pred petimi leti. Po kon?ani državljanski vojni sedeminosemdesetega leta je namre? nekaj tiso? najbolj 'vztrajnih' ostalo v severnem delu države in se združilo v Lord's Resistance Army (LRA) oziroma vojsko Gospodovega odpora pod vodstvom zloglasnega Josepha Konyja. S skupnimi mo?mi so želeli na severu ustanoviti novo državo, ki bi temeljila na desetih božjih zapovedih. V tistih predelih je bilo še vedno prisotno verovanje v ?arovništvo in duhove, od katerih je Kony dobil naro?ilo, naj napada vasi, pobija odrasle in krade otroke, ki bi lahko bili potencialni vojš?aki njegove vojske. Mnogo otrok s podeželja je zato prav v mestu Gulu vsako no? iskalo zato?iš?a in tu so se skrivali pred ugrabitvijo vojaške organizacije LRA. Ti otroci so dobili vzdevek 'no?ni migranti'. Devetdeset odstotkov prebivalstva pa je bilo premeš?enega v zbirne centre v okolici mest. Terorju ni bilo videti ne konca ne meja. Otroke, stare od osem do petnajstih let, je oborožil s kalašnikovi, jih drogiral in iz njih naredil prave morilne stroje. Oborožili so tudi dovolj stare deklice, mlajše pa so pomagale pri kuhanju in nošenju raznorazne prtljage. Kony in glavni komandanti so si po njihovih merilih dovolj stara dekleta razdelili za žene. Otroci, ki so bili oboroženi, so se vra?ali v vasi, pobijali lastne starše ter sestre in brate, ki so bili premladi, da bi se jim pridružili. Vojska je za njih predstavljala novo življenje, nadrejeni vojaki pa bogove. Ogromno otrok se ni nikoli vrnilo domov. Nekateri zato, ker domov tako reko? niso ve? imeli, drugi pa so se popolnoma prilagodili tovrstnim razmeram, ki so zanje predstavljale na?in življenja. Tisti, ki so se vrnili, so imeli vrsto težav tako s privajanjem na novo okolje, kot tudi z o?itki ljudi, saj so vendar oni tisti, ki so pobijali ljudi in kradli hrano. Konyjeva vojska se je leta 2006 pomaknila proti Kongu in Južnemu Sudanu, kjer je nadaljevala s svojim ne?love?nim po?etjem. ?eprav od takrat v severnem predelu vlada mir, bodo ljudje verjetno živeli v strahu vse dokler bo Kony živ. Ta je zaradi svojega po?etja prvi na listi najhujših mednarodnih zlo?incev.

O nezaupljivosti in zaprtosti tamkajšnjih prebivalcev pa pri?a tudi slovenski misijonar Danilo Lisjak. Ker je ena izmed klju?nih stvari za napredek in boljše življenje tudi izobrazba, je malce izven mesta v naselju Atede za?el graditi mladinski center za otroke, ki tu živijo.  Ti namre? za pot do državne šole dnevno porabijo ogromno ?asa, saj morajo v eno smer prehoditi deset kilometrov. Poleg cerkvenega središ?a je bila ena izmed idej tudi internat za okoli 40 deklet, ki bodo tako lahko porabile ve? ?asa za u?enje. Projekt podpirata tudi Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije in pa Karitas. V na?rtu ima zgraditi še nižjo srednjo šolo, ki bo šolarje pripravila do poklica. Tisti, ki bodo imeli pa ve? zanimanja (in tudi denarja), lahko nato odidejo v mesto uganda149po višjo izobrazbo. Z ogor?enjem nam je zaupal, da je do petega razreda veliko otrok, ki sploh ne znajo brati in pisati, zadnji izpit v sedmem razredu pa uspešno naredi le okoli deset otrok. Pravi, da u?itelji sami podirajo šolski sistem, saj v notranjosti u?ijo v glavnem samo tisti po kazni, ki so v mestu napravili škodo in so jih izrinili na podeželje, zato dela ne opravljajo z veseljem. V Atede pridejo le med tednom, ?ez vikend pa tako u?itelji kot tudi ravnatelji odidejo nazaj v mesto. Svoje otroke imajo vsi v privatnih šolah. Lisjak pravi, da v njihovi tradiciji velja, da kdor prvi štipendira, mora nato pomagati svojim bratom in sestram, kar je po eni strani pravo suženjstvo, po drugi pa mu to daje možnost, da se odpove sebi?nosti in vidi, da morajo njegovi bratje in sestre prav tako študirati.

uganda035S šolskim sistemom smo se seznanili že kar bolj na za?etku potovanja, saj je izjemno zelena in ?udovita pokrajina med drugim zelo na gosto posejana tudi s šolami. Odlo?ili smo se ustaviti pri eni izmed teh in v hipu sta nas preplavila otroški smeh in radovednost. Ker Uganda še ni turisti?no razvita, smo bili eni izmed redkih turistov v teh krajih in doživetje je bilo obojestransko. Šolstvo je pri njih precej druga?no od našega. V prvih treh razredih je pouk v njihovem lokalnem jeziku (luganda), zraven pa se u?ijo še angleš?ine, v ?etrtem razredu pa za?ne pouk potekati le v tej. Mnogi otroci takrat še ne znajo govoriti angleško, ampak s temi se u?itelji ne ukvarjajo ravno pretirano. V nekaterih u?ilnicah so klopi, v drugih jih ni, v vsakem primeru se vanje stla?i tudi po dvesto otrok. V vsaki izmed njih sta po dva u?itelja, ki hodita med otroci in jim razlagata snov po skupinah. U?inek je seveda zelo omejen in nemalo otrok je po kon?anem šolanju nepismenih. Vzgoja otrok gre v nekaterih pogledih kar malo v ekstreme, saj imajo navado, da uganda041gredo, ko sre?ajo odraslega, na kolena in gledajo v tla. Po tem, kar smo videli, u?itelji do njih ne kažejo nikakršnega spoštovanja, saj ko je u?enec enemu od u?iteljev prinesel ?asopis, mu ga je ta malo manj kot iztrgal iz rok, ne da bi ga sploh pogledal. Otroci se jih bojijo, dovolj jim je bil le en pogled in vsi so se v trenutku posedli na tla ter prejeli lekcijo – verjetno o obnašanju, saj so skakali in se prerivali okoli nas, kar pa je bilo u?iteljem verjetno v sramoto. Videla sem tudi enega izmed njihovih zvezkov, v katerem je bilo nekaj angleških stavkov, na naslednji strani pa se mi je najbolj v spomin vtisnila sli?ica z naslovom 'germ's path' – pot bacila. Da odsotnost klopi v u?ilnicah v?asih prav pride, se je izkazalo že ?etrti dan našega potovanja, saj zaradi nevihte nismo mogli postaviti šotorov in ni nam preostalo drugega, kot da za preno?iš?e povprašamo v eni izmed šol. Z veseljem so nam odstopili (oziroma bolje re?eno dali v najem) eno izmed u?ilnic. Po tleh smo pogrnili plahto, nanjo postavili podloge in spalke in težava je  bila rešena. Okna niso imela stekel, le rešetke, po katerih so plezali vaški otroci in nas opazovali pri nastanitvi.

uganda064Tamkajšnje ceste si tega imena preprosto ne zaslužijo, saj so polne lukenj, blata in velikih luž. Zaradi pogostega dežja – na ekvatorju smo! – se nemalokrat spremenijo v prave blatne kopeli, ki so nam na poti kar nekajkrat povzro?ale težave, a to je pa? del potovanja. Prav te so nas namre? pripeljale do ?udovitega ljudstva Karamojong, ki naseljuje pokrajino Karamoja. Kot sem že omenila, so ti predeli izjemno ne turisti?ni, zato je težko re?i, kdo je bil komu ve?je presene?enje. Sprejeli so nas z navdušenjem in že dolgo se nisem po?utila tako sproš?eno in doma?e. Glede na to, da smo bili med prvimi obiskovalci, je ves ?as vladalo pristno vzdušje brez kakršnegakoli igranja, ki je prisotno že pri mnogih ljudstvih. V njihovem spremstvu smo se malce sprehodili po vasi in ogovoril me je fant dvanajstih let, ki je presenetljivo dobro govoril angleško. Mnogi izmed njih namre? sploh ne hodijo v šolo, ker morajo doma pomagati na poljih, pri paši krav in podobnih opravilih. Plemena si jih med seboj kradejo, saj vsi verjamejo, da kar vidijo, lahko vzamejo, saj je to bog namenil prav njim. Krave veljajo za svete živali in ?lovek, ki mu jih ukradejo, lahko napravi samomor, jih gre ukrasti nazaj, lahko pa celo pobije tatove. Nekatera dekleta in fantje so imeli po obrazih nekakšne bunkice, ki so tvorile vzorec. Ko dosežejo starost trinajstih let, jim po obrazih naredijo majhne uganda103luknjice, jih zapolnijo s pepelom in tvorijo razli?ne vzorce. Ta starost je za njih prelomna, saj naj bi takrat dozoreli. V ta namen jim zbijejo tudi spodnja dva zoba. Zelo zanimiv podatek pa se mi zdi ta, da je kar sedemdeset odstotkov žensk. Moški imajo zato lahko po ve? žena – toliko, kot si jih lahko privoš?ijo. Za vsako ženo morajo podariti sto dvajset krav njeni družini. Povpre?no imajo od dve do štiri žene.  Za?elo se je ve?eriti, zato smo si poiskali primerno veliko mesto in se utaborili. Ljudstvu smo zaradi izrednega gostoljubja kupili kozo in pivo. Imeli smo veliko sre?o, saj smo prišli ravno na dan, ko so slavili uspešen konec žetve. Središ?e plesnega dogajanja je bilo od nas oddaljeno le par metrov. Postavljeni so bili v krogu, peli in se izmeni?no v manjših skupinicah podajali v notranjost kroga, kjer se je odvijal plesni del. Ta je bil sestavljen iz skakanja, katerega ritem so dolo?ali s ploskanjem. Obreda so se udejstvovali pretežno bolj mladi, pa tudi kakšno mater z majhnim otrokom privezanim na hrbet je bilo mogo?e videti, kako je veselo skakala, otrokova glavica pa … tudi. Obred sem najprej le uganda102opazovala, nato pa je do mene pristopila deklica in mi rekla: »Sista, dance with us,« me prijela za roko in naenkrat sem bila del obreda tudi sama. Ne morem verjeti, kako odprti in prijazni ljudje so to! Pa koliko kondicije imajo, ko smo že pri tem! Od vsega skakanja so me po dobri uri že pošteno bolela me?a, oni pa so vztrajali vse do jutra. Se nadaljuje ...

Petra Zrimec Nabergoj
foto: Petra Zrimec Nabergoj

Galerija

{gallery}2012/izleti/uganda1{/gallery}

rssfeed Vam je bil ?lanek vše?? Spremljajte nas preko RSS kanala. ?e vam je bil ?lanek vše?, ga delite s prijatelji.

Email Drucken Favoriten Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
 
Pasica
Pasica

Iskalnik

Twitter


© CarAndUser.com | 2021 | Vse pravice pridrĹľane | info@caranduser.com