Kratko a sladko ...
Ko smrkljice zgrabi puberteta, je pri hiši cel hudič ... bojda. Nališpane najstnice v izzivalnih oblačilih, nečimrne nad vsem, kar leze in gre. Pa mine kako leto, dve, tri ... in iz najstnic počasi dozorijo ženske, ki z leti pubertetniških pustolovščin spoznajo, kaj je okusen make-up, spodobna večerna toaleta in civilizirano proslavljanje življenja nasploh.
BMW 1 se po naših cestah podi že od davnega leta 2004! In če v začetku ni bilo povsem jasno, kaj Bavarci s svojim malčkom sploh hočejo, razen polnjenja vrzeli v svojem proizvodnem asortimanu, so zadevščine z vsako prenovo bolj jasne in bolj ''odrasle''. V naši testni floti se je tako znašel že povsem ''odrasel'' BMW118i. Roko na srce - prenovljeni Bavarski prestolonaslednik oblikovno deluje suvereno in okolju prijazno. Ravno pravšnja zmes agresivnosti, elegance in prestiža poskrbi tako za medmete navdušenja mimoidočih, kakor tudi za zasanjane poglede in drhteče dotike potnikov. Prijeten in stilsko okusen ambient, kakovostni materiali, pregovorno kakovostna izdelava, ambientalna osvetlitev, ergonomija ... če gre za ''Švaba'', in če gre za BMW-ja, so te zadevščine kar nekako samo po sebi 
umevne. Prav tako tudi z veliko truda nisem mogel najti niti enega razloga za kakšno zamero do ''Dakota'' usnjenega oblazinjenja z natančnimi šivi. Ravnodušnega me ni pustila niti Sport Line oprema, ki zajema kopico usnjenih in lično pobarvanih notranjih in zunanjih površin. Tehnično obarvana ''čaga'' pa se komaj pričenja - M športno podvozje, da ga vikaš, variabilno športno krmiljenje, elektrificirana sončna streha, parkirna tipala, ksenonski žarometi, tempomat, superduper navigacijski sistem, spodobno ozvočenje in še in še. Sem kaj pogrešal? Hm ... načeloma je bavarski malček za moje potrebe malce preveč ustesnjen ... je pa res, da ''moje'' potrebe po večini zajemajo prevoz vsaj štirih odraslih potnikov z vso njihovo vikend prtljago. Odrasla potnika se zadaj nikakor nista mogla namestiti daljši vožnji primerno, prav tako pa smo imeli težave s prepričevanjem 360-litrskega prtljažnika, da milostno sprejme vso našo osebno navlako. Malce lahko ''pogodrnjam'' tudi nad pogonskim sklopom. Nič zlonamernega – zadevščina deluje uglajeno, tehnološko napredno, zgledno, čisto in dokaj varčno. Malce sem vihal nos nad dejanskim občutenjem moči. Sedite na vrhunskem podvozju, ki bi lahko moč navihano in kontrolirano prevzemalo z zadnjim kolesnim parom, pa se 170-glava konjenica, na poti od 1,6-litrskega bencinskega turbinca pa do zadnjih koles, nekje zatakne. Romantične trenutke na spolzkih podlagah, ko bi si človek v ''Športnem'' načinu rad privoščil kak drift ali dva, pa že skorajda na začetku prekine ''nikolispeča'' elektronika in ga je v spanec potrebno zazibati z dolgotrajni držanjem stikala. Da ne bo kakšnega nesporazuma – šeststopenjski ročni zobatec in turbinec še 
vedno zmoreta spoštljiv pospešek 7,4 sekunde do 100 km/h in 225 km/h končne hitrosti, ob tem ''izdihne'' 134 g ''ceodvaja'', na 100 kilometrov pa se zadovolji z dobrimi osmimi litri bencina. Jeziček na jing/jang tehtnici se ob vseh testnih izkušnjah nagiba na nadpovprečno zadovoljno stran. Dovolj, da človek začne preračunavati, koliko bi ga takšnale bavarska igračka stala in se dejansko poglobi v lične prospekte, se malce namrdne ob osnovni ceni 27.400 €, ob prištevanju opreme pa dokončno prebledi ob končni bilanci – 43.500 evrov!
Pol stanovanja za ne preveč velik štirikolesni izdelek nemške motorogradnje? Ja, cena za prestiž in elito ni bila nikdar majhna, in če po velikih prestižnih limuzinah nimate nekakšne potrebe, vseeno pa iščete svoj mobilni košček udobja, ki bo to nakazoval navzven in navznoter, bo mali Bavarec kar pravšnji sopotnik.
Aleš Majerič
foto: caranduser..com
