Čudno, da je že čudno …
Ste se kdaj vprašali kolikšen angažma je potreben, da se avtomobilski proizvajalci spomnijo imena, ki bo krasilo zunanje dele karoserije in o katerem se bodo pogovarjale širne množice. Da vozilo poimenujete s številko se zdi običajno, večina uvršča v kategorijo „normalno“ tudi lastna imena, ki so zaslužna za uveljavitev blagovne znamke in imena krajev, toda Slovenci imamo srečo ali smolo, da imamo nekaj imenskih presežkov. Predstavljajte si malega Janezka, ki se vozi z mamico in zakriči: „Poglej mama, Phedra!“, verjetno je nagrada za Janezkovo (homofobično) poznavanje Lancinega modela vzgojna okoli ušes. Nadalje zagotovo naredite vtis, ko rečete, da pripeljete nazaj (Forda) Kugo, večina se bo verjetno zahvalila z „ne hvala, kar obdržite jo!“. Kako mislite, da vas bodo pogledali, ko boste vabilo na zmenek pospremili, „velja … pridem z Yetijem“?
Če bo vaš/-a spremljevalec/-ka vešč poznavalec avtomobilskih znamk, bo verjetno odgovor „uiiiii, z Yetijem!“. Za takšen odgovor verjetno stoji konkretna razlaga. Yetija z dvolitrskim motorjem smo v preteklosti že popeljali na test, tokrat pa smo naokoli „strašili“ z ekološkim Yetijem, ki nosi oznako Greenline. Največji adut, ki ga brezsramno odkriva, je zagotovo 1,6-litrski agregat, ki se ponaša z ekološko usmerjenostjo in predvsem z varčnostjo. Čeravno tovarniški podatki obljubljajo povprečno porabo okoli dobrih štirih litrov, smo na testnem preizkusu v povprečju po 100 kilometrih „osušili“ 
posodo za gorivo za 5,9 litrov plinskega olja. Nasploh je dizelski agregat njegova močna karta na katero stavi, le menjalniku bi lahko dodali še prestavo več, saj se zdi, da bi (vsaj) na avtocestnih križarjenjih privarčeval še kakšen deciliter ali dva. Tokratni testni primerek z zeleno črto (op. a. Greenline) je bil opremljen z dvokolesnim pogonom, hkrati pa je nekoliko bolj pritlehen od njegove 4x4 gnane različice. Konec koncev gobarjem ni potrebno zapeljati čist na vsak travnik, da bodo prvi pri zagomazeli po gozdni podrasti in tudi vsem lokalnim medvedom ni potrebno pokazati do kod zmorejo vozila enookih zelencev (lovcev). Nasploh je vožnja z Yetijem prijetna tako za voznika kot ostale sopotnike, pri čemer ne gre zanemariti lege vozila, prtljažni prostor pa bo uspel pogoltniti dovoljšno mero krame, da svojih otrok ne boste puščali v varstvu gozdnim bitjem (Kekca, Bedanca … Jetija …). V notranjosti boste uzrli že viden in preverjen nemško-češki koncept. Ergonomija je dobra, a, kot 
že večkrat rečeno, Nemci pridno bdijo nad oblikovalskimi mojstri, da slučajno ne bi postregli z bolj drznim dizajnom in bili tako očitno „kaznovani“ za inovativnost. Tukaj dobi človek še tisti „fakultetni“ občutek, ko so veleumni profesorji takoj udarili po prstih, če je študent razmišljal nekoliko drugače – samo tako profesorjev prav je bil pravilen. Testni Yeti Greenline je postregel z dovolj „gumbki“, ki so skrbeli za zabavo in varnost. Tako boste lahko našli vse od (ročne) klimatske naprave, avdio sistema z AUX priklopom, tempomata, ABS-a, ESP-ja …
Yeti Greenline se bo najbolje znajde v „mestnih gozdovih“, kjer mestnim kosmatincem (lastnikom) privarčuje živec ali dva pri vožnji ob/na/čez pločnike, hkrati pa se ne sramuje niti bolj ruralnega področja kjer se lahko taisti „kosmatinec“ spočije ob koncu vikenda. S ceno dobrih 19 tisočakov vseeno pušča možnost, da bodo tisti, ki se prevozijo nekoliko manj, razmišljali o Yetiju z bencinsko različico.
Boštjan Horvat
foto: caranduser.com
