Elektrificiran samuraj v napadu na germane
Lexus je tiste vrste Toyotin oddelek, ki poskrbi za bolj zahtevne kupce japonske znamke. NX je na trg zapeljal pred petimi leti in velja za nekakšnega kompaktnega crossover SUV-ja, svojo platformo pa si tudi po prenovi deli s »sestrično«, in sicer Toyoto RAV4. Za slednjo vemo, da je pri evropskih kupcih našla svoje mesto, kako pa se je v spopad z najboljšimi v svojem segmentu pripravil premijski NX?
Ker je Lexus vseeno malce eksotična znamka bom NX-a najprej umestil. Njegova neposredna konkurenca so modeli Audi Q5, BMW X3, Mercedes-Benz GLC in Volvo XC60, recimo. Precej močni konkurenti, brez dvoma. Vendar tudi samuraj ni od muh. Prihaja kvalitetno in sodobno opremljen, njegov ambient spominja na razkošen kabinet v mestnih vilah, vse skupaj pa zaokroži relativno zmogljiv hibridni pogon.
Prepoznavnosti na cesti mu ne gre očitati. Moderne, samozavestne in ostre linije, dodatno začinjene z dovršenimi svetlobnimi telesi, vse skupaj pa zapakirano v SUV križanca je danes recept za uspeh. Še najbolj prepoznavna pa je seveda hišna »obrazna« maska, ki izdaja japonski pristop k športnemu razkošju, v tem primeru malce višje od tal. Pravi luksuz pa se odkrije šele ob vstopu v notranjost. Ta takoj navduši in da vedeti, da nismo sedli v povprečen azijski voz. Usnjeno oblazinjenje, kvalitetna izdelava ambienta, vrhunsko Mark Levinson ozvočenje, ki spominja na miniaturno koncertno dvorano (mp3 format odpade!), in podobno. Hvale vredna je tudi komunikacija s pogosto spreminjajočimi parametri, ki poteka preko tipk in ne osamljenega osrednjega zaslona. Recite kar želite, vendar digitalizacija pomeni tudi precej moteč faktor ob vožnji, da o vmesniku »voznik-stroj« niti ne začnem. Pritisk na zaslon ali na tipko imata vsak zase povsem drug občutek. Dovolj politične debate. Kaj pa hibridni pogon?
Ta pa je pustil nekoliko povprečen vtis. Prvi je tu agregat. Ta dvo in pol litrska kombinacija s štirimi valji je žejna precej nad pričakovanji. Na normnem krogu je »okoljevarstvenik« zahteval 9,2 litra, v povprečju pa deset in več. Kljub skoraj dvestoglavi konjenici silne moči ne pričakujte. Elektromotor poskrbi za zanimivo začetno pospeševanje, pri višjih hitrostih (recimo prehitevanje na avtocesti), pa sistemska moč ne prepriča najbolj. Daleč od tega, da je avtomobil podhranjen, vendar se od premijcev pričakuje pač najboljše, zato so podobne »kočije« navado opremljene s šestvaljnim dizlom. 
Na drugi strani pa je podvozje in vodljivost NX-a. Slednja sta vsekakor med najboljšimi, tako po udobju kot ob recimo dinamičnemu ovinkarjenju. Še najbolj navdušujoče je mirno križarjenje po mestnih središčih, kjer se tako kombiniran elektro-oktanski pogon kot NX-ovo udobje zares izkažeta. Agregata skoraj ne potrebujete, ko pa, ta deluje tiho in skoraj neopazno. Temu primerno pade tudi zahteva po energiji, ki se takrat približa šestim litrom.
Ker govorimo o kandidatu za stopničke v svojem segmentu je temu primerna tudi vrednost. Za lastniške ključe Lexusa NX boste morali odšteti vsaj 45 tisočakov in pol, testni primerek z izredno bogato opremo pa se je ustavil pri 65 tisočakih. Veliko, vendar povsem konkurenčno …
Fotrov kotiček
Lexus NX je glede na segment relativno uporaben voz, tudi za tiste manjštevilčne družine. Videz je stvar posameznika, sam pa ga gledam kot dobro poživitev segmenta, v katerem prevladujejo germani. NX jim je kos brez večjih težav, vseeno pa hibridni pogon ne prepriča toliko kot v uvodu navedeni »švabi« z dizlom v nosu. Slednji so seveda tudi nekaj desettisočakov dražji. Grami CO2 gor ali dol, če bi Lexus vanj posadil sajavčka bi morda prodal več primerkov, vendar se to seveda ne sklada s politiko podjetja …
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
