Top model
Dandanašnji je pač tako, da videz šteje veliko. V bistvu veliko preveč. Nešteta lepotna tekmovanja, od mis Šmarne gore do mis vesolja to le potrjujejo. Na praktično vsaki televizijski postaji mladim dekletom polnijo možgane z lepotnimi ideali, praktično vsaka dežela pod soncem že ima svoj „top model“.
Postavil sem se v vlogo slovite „Tajre Benks“ in izbral svoj „top model“ med pločevinastimi lepoticami. V ožjem izboru je bila kopica zares prelestnih „Nemk“, „Francozinj“, „Špank“, v konkurenci se je kakopak znašla tudi kakšna „Italijanka“. A čisto vse podobe so zbledele, ko je na pisto zakorakala čudovita „Japonka“. Naj vam jo podrobneje predstavim.
Mazda 3 jo imenujejo, njene kombilimuzinske obline so naravnost čudovite, njen pogled je sicer precej mrk, a ravno to je tisto nekaj, kar „prevaga“. Njena celotna podoba spominja na prežečo divjo mačko, kar je bil že v osnovi cilj njenih stvariteljev, če hočete njenih stilistov. Pri mojem izboru ni štela zgolj zunanjost, odločil sem se tudi na podlagi tistega, kar se skriva pod streho. Dobesedno pod streho. Lično pospravljena notranjost z nekaj tehnološko naprednimi celo inteligentnimi rešitvami na čelu z lepo zamišljeno in še lepše realizirano zasnovo informacijsko-zabavnega sistema, ki ga je moč preprosto nadzorovati z vrtljivim gumbom nameščenim na sredinski konzoli, osrednji, 7-palčni zaslon pa je poleg tega občutljiv tudi na dotik, kar je jasno še en velik „plus“. Ne bi izgubljal besed, saj sem vse skupaj zelo podrobno in zelo doživeto opisoval že v enem izmed „predizborov“, kjer se 
je strogim žirantom predstavila tudi njena limuzinska sestra. Tudi slednja se je ponašala s povsem enakim paketom skoraj popolne opremljenosti, ki mu pri Mazdi pravijo Revolution Top in vključuje praktično vse, kar ima danes ponuditi avtomobilska industrija. Od gretja sedežev, dvopodročne klimatske naprave, „modrozobe“ povezljivosti, najrazličnejši priključkov, parkirnih senzorjev, inovativnega „head-up“ zaslona, sistema za nadzor dogajanja v mrtvem kotu, parkirne kamere in senzorjev pa vse do aktivnega radarskega tempomata. Izpostaviti velja tudi veliko prostora, nadvse udobne, v usnje odete športne sedeže, ki nudijo ogromno opore vsem delom telesa. Malenkostno razočaranje prinaša le precej majhen prtljažnik, ki ponudi dobrih 360 litrov prostora, kar je 60 litrov manj kot jih nudi limuzinska Mazda 3. Ni premalo, težko pa se kosa z vodilnimi v razredu.
„Trojka“ me je to tu praktično že imela v pesti, dokončno pa me je kupila s svojim karakterjem. Sem pač eden od tistih moških, ki visoko stavo položijo tudi na to pa naj si gre za lepotice na dveh nogah ali tiste na štirih kolesih. Že to, da se v nedrjih bohoti zares široko, 2.2-litrsko dizelsko srce, ki kri po žilah poganja s 150 KM je zelo zgovoren podatek. Če k temu dodamo še izjemen samodejni menjalnik z možnostjo pretikanja z ročicami ob volanu je mera polna. Ob pritisku na plin je pokonci vsaka „dlaka“ na telesu, pospeševanje je popolnoma suvereno, hitrosti, ki jih lahko s tako motorizirano „trojko“ dosegate so prej kot pričakovane, ob vsem tem pa vožnja še vedno zelo uglajena, popolnoma nič utrujajoča. Vse skupaj deluje zelo predvidljivo, ni ga ovinka, ki bi ga morali ugibati. Edina stvar, ki jo boste pri vožnji s tako opremljenim primerkov lahko ugibali je po zaslugi velikih, kar 18-palčnih platišč, globina udrtin na slovenskih cestah.
Lenta je z moje strani torej podeljena. Izbral sem skoraj popolno kombinacijo lepote, inteligence, čudovitega karakterja. Le eno težavo ima. Ker se še kako zaveda vseh svojih izjemnih lastnosti se nosi precej visoko. Še bolje. Visoko se ceni. Naša izbranka namreč velja več kot 28 evrskih tisočakov, kar je izjemna vsota za avtomobil, ki roko na srce še vedno ne kotira v razred prestižnežev. Naš nasvet? Z manjšim in manj zmogljivim motorjem ni nič narobe, tudi ročni menjalnik se obnese odlično.
Rok Rabič
foto: caranduser.com
