Japonska družinska klasika
Mazda6 je v tretji generaciji (globalno gledano) na voljo že vse od 2012 in letos tako sledi že druga osvežitev oziroma »facelift«, kot ji radi rečemo brez prevoda. Moram priznati, da se nad delom Mazdinih inženirjev precej navdušujem, saj z relativno velikimi agregati in dinamičnim ter brezčasnim oblikovnim slogom uspešno kljubujejo konkurenci. Noben Mazdin model ni ravno »best-seller«, vseeno pa je na njih nekaj, kar pritegne. Kaj je takšnega na Mazdi6 in tudi tistega, kar kupce morebiti odvrne?
Testiranaja samurajske šestice sem se, priznam, precej veselil. Kot pripadnik tehnične stroke zagovajam ameriški slogan »no replacemnet for displacement« oziroma »za volumen ni alternative«, če stavek poslovenim v svojem slogu. Mazda pri tem sicer ne stavi na ogromne jenkijevske agregate, temveč s klasičnim dvolitrašem med oktansko druščino ter 2,2-litrskim dizlom (gledajoč le Mazdo6) spretno manevrira med zmogljivostjo in čedalje strožjimi okoljevarstvenimi 
predpisi. Morda je bilo ravno to precejšnje navdušenje krivo, da sem po tednu dni ob vrnitvni ključev ostal nekako mešanih občutkov. Razočaran? Nikakor! Morda malce neprepričan zaradi velikih pričakovanj, ki sem jih gojil do japonskega »fotr wagna«. Oblikovnemu slogu nimam kaj dodati. Brezčasne športne linije naredijo Mazdo6 izstopajočo ravno prav. Ne preveč in ne premalo. Lična platišča dopolnijo celotno figuro in tako postavijo zadnji košček v mozaik japonskega družinskega štirikolesnika.
Manj čustev pa vzbuja kabinski prostor, ki bi mu namenil manjšo oziroma skoraj edino grajo. Notranjost je sicer odeta v kvalitetne materiale in razporejena logično ter uporabno, vseeno pa deluje za časom. Če se ozrem po konkurenci, je ta pod pločevino že sprejela precej več digitalne tehnologije, ki bi se dobro znašla tudi v Mazdinem družinskem modelu. Če je bila takšna ergonomija še nekaj let nazaj povsem prepričljiva, potem ji je danes »že potekel rok«. K sreči se Japonci tega zavedajo in bodo še letos v ogenj poslali že tretjo različico aktualne generacije šestice, ki bo največ posodobitev doživela prav v notranjosti. Glavne novosti so posodobljena multimedija ter merilniki pred voznikom, kar zna prepričati nekatere japonski znamki zveste kupce, za kak evolucijski premik pa bomo morali počakati na novo generacijo, za katero upam, da bo s seboj pripeljala bistveno več sodobnih kabinskih sistemov.
Pod motornim pokrovom testne samurajke se je nahajal že preverjeni 2,2-litrski sajavček s 150-člansko konjenico. Prava družinska izbira, saj mu zlepa ne zmanjka sape, pretiranih športnih vložkov pa vseeno ne pričakujte. Nasploh se avtomobil odlično pelje in se ne brani ne avtocestnih odsekov kot tudi ne ostrejših zavojev ob prečenju slovenske hribovite krajine. Še bolj navdušujoč je bil ročni menjalnik s kratkimi hodi, ki vnese nekaj malega občutka športnosti.
Pod črto je aktualna Mazda6 še vedno celovit družinski avtomobil, ki zaenkrat stavi predvsem na zvestobo kupcev. Okroglih 30 tisočakov, kolikor bi za ključne testne samurajke zahtevali, se zdi razumljivih, vprašanje pa je, koliko kupcev bi se raje odločilo počakati na jesen, ko bo v slovenske salone zapeljala v prenovljeni podobi. Verjetno večina.
Fotrov kotiček
Sladkokisla omaka. Tako najlažje opišem težko pričakovan test japonske šestice. Zunanjost in agregat še vedno prepričata, medtem, ko se kabina koplje v klasiki izpred nekaj let. Mazda6 zanekrat ni izgubila mesta na mojem spisku »fotr wagnov za imet«, dokončno oceno pa raje podam, ko se zapeljem s prenovljeno različico. Germani, ki jim Mazda rada hodi v zelje, kar kipjo od tehnologije, zato njeno delo ne bo lahko. Če bi kupoval sam, bi počakal na »facelift«, v nasprotnem primeru pa pričel z barantanjem za popust.
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
