Grdi raček je postal bahavi labod
Žabec, spaka in podobno so bile zmerljivke, ki jih je bila deležna prva generacija Nissanovega mini križanca Juke. Zaradi precej specifičnega oblikovnega sloga je doživel mešan sprejem pri kritik polni množici voznikov in voznic, zato so se Nissanovi odgovorni oblikovalci videzu druge generacije opazno posvetili – ta je še vedno predmet aktualnih hišnih linij, vendar je novi Juke sedaj opazen zaradi všečnega, celo nastopaškega izgleda. Je grdi raček iz daljnega vzhoda postal samozavestni labod tudi na evropskih tleh?
Za takšno titulo je morda preuranjeno trditi, vsekakor pa se bo moral Juke pri današnjih kupcih bistveno bolj truditi za pozornost, kot je bila tega vajena prva generacija. Mini križanci in subkompaktni SUV-ji rastejo kot gobe po dežju, zato se v tem segmentu odvija pravcata vojna za kupce. Slednje štirikolesniki nagovarjajo z dobro 
opremljenostjo, nizko porabo in kvazi robustnim videzom z nadpovprečno velikimi platišči. Nič drugače ni pri Juku, kjer je japonsko-francoski mini križanec odet v rahlo kupejevsko obliko, okitan s skoraj že agresivnimi elementi (odbijači, odprtine za zrak, zadnji spojler ipd.), češnjo na vrhu torte pa vsekakor tvorijo kar 19-palčna lita platišča. Bi še kaj pripomnili na takšno večerno toaleto? Verjetno ne, saj deluje uglajeno pravzaprav kjerkoli se pojavite, le asfalta se držite.
S hvalisanjem lahko nadaljujem tudi ob vstopu v Jukova nedrja. Tam je svoj dom vendarle našel posodobljen 8-palčni multimedijski zaslon, katerega »praočeta« sem še nedavno pri X-Trailu kritiziral. Deluje sodobno, prevetreno in nič kaj okorno, medtem ko na njem spremljate podatke navigacijske naprave ali morda 360-stopinjsko okolico vozila med počasnim mestnim manevriranjem. Dejansko je novi Juke izdatno opremljen z elektronskimi asistenčno-varnostnimi pomočniki, nekaj njih tudi pod imenom ProPILOT. Adaptivni tempomat v kombinaciji s sistemom za ohranjanje voznega pasu skrbi, da se boste udobno premikali tako med gnečo kot ob normalnih potovalnih hitrostih.
Če je Juke na kakšnem seznamu morda (pre)kratek, je to zagotovo ob pregledu motorne palete. Tam Nissan nekoliko osamljeno navaja le litrski trivaljni DIG-T bencinski agregat v zgolj eni močnostni različici s 117 »konjiči«. Ta je željan vrtenja proti višjim vrtljajem in ni ravno podhranjene sorte, vseeno pa bi si morda že zaradi oblike zaželeli nekaj malce bolj dinamičnega. Ker je bil testnežu dodan samodejni DCT menjalnik z dvema sklopkama smo pričakovali nekaj več udobja, predvsem ob mestni vožnji, ki ga žal nismo dočakali. Avtomatika deluje premalo odločno in zaspano, po drugi strani ob speljevanju preveč sunkovito. Popolnoma drugačno in navdušujoče je podvozje, ki hrepeni po zajetnejši konjenici pod kolesi, vendar zmerna velikost le-te na koncu poskrbi, da se povprečna poraba goriva giblje pri šestih litrih in pol. Več avtoceste, večja je cifra, medtem ko se da s strpno mestno vožnjo porabo tudi za kak »kozarček« znižati.
Polno opremljen Nissanov »labod« vaš tekoči račun olajša za slabih 25 tisočakov, kar je precej za A-segment, a povsem spodobno ob pregledu seznama elementov in elektronskih pomočnikov v vozilu.
Fotrov kotiček
Biti drzen in samosvoj je nekakšen trend v današnjem času, če je govora o instant zvezdnikih naše družbe in takšen trend se počasi seli v avtomobilsko srenjo. 
Če prve pokoplje manjko všečkov, druge statistika prodaje in zdi se, da je ravno ta kriva za nekoliko drugačen oblikovni pristop pri snovanju druge generacije Nissan Juka. Zopet »udaren«, vendar tokrat bistveno bolj prepričljivo. Če bi mu francosko-japonska naveza pod motorni pokrov umestila tudi kak dodaten agregat sem prepričan, da bi se pred Nissanovim salonov pojavilo še več potencialnih kupcev. Nasvidenje grdi raček in pozdravljen mini labod!
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
