C'est la vie
''Kaj je to za ena reč? Renault!?'', '' ... hm ... netipična oblika ... sicer nisem pristaš Renaulta, ampak tole je pa kar všečno ... '' sta ena izmed najbolj pogostih ugotovite mimoidočih, ki smo jih soočili z Renaultovim Latitudom.
Vsekakor je taktika, ki so jo Francozi ubrali pri svoji ''top'' limuzini, na moč zanimiva in pušča odprtih kar nekaj vprašanj. Vizualno Latituda nikakor ne bi vtaknil v Renaultovo vrsto. Če so pred časom petindvajsetice, Safrani in Vel Satisi oblikovno in tehnološko vzbujali nemalo pozornosti, je najnovejši zastavonoša z rombom na nosu vse prej, kot vpadljiv. Je nekako povprečna limuzina višjega srednjega razreda, pri kateri Renault ni pretirano tvegal v nobeno smer. Investicija v razvoj ni bila pretirana, saj so za Evropske namene ''zlorabili'' azijskega Samsunga SM5. Vsekakor gospodarna poteza, ki so jo nadgradili s sestavnimi deli obstoječih hišnih modelov in nanjo prilepili zanimivo ceno, sadove 
omenjenega kompromisa pa je moč najti vsepovsod. Izdelava ni bogvekaj: sredinski naslon za roke je bil že dodobra razmajan, sredinski naslon na zadnji klopi pa je skrival skrajno občutljiv predel za pijačo, ki se je venomer odpiral. Tega gotovo ne gre pričakovati v avtomobilu, ki je namenjen kraji pogače v razredu Passatov, C5 in petstoosmic ... zgolj moje skromno mnenje. Vizualno zadevščina zanimivo bolj ustreza neljubiteljem Renaultovih štirikolesnikov, kar je po eni strani razumljivo – Latitude nikakor ni podoben nobenemu aktualnemu hišnemu modelu, hkrati pa primanjkuje tiste renaultovske prepoznavnosti, ki vedno znova pritegne ljubitelje te francoske znamke. Kaj je torej filozofija tega avtomobila? Mogoče kupce prepriča vagon dodatne opreme? Električno pomični in ogrevani usnjeni sedeži (voznikov z opcijo masaže ... sicer ne ravno prijetne, gotovo pa pomaga, da človek za volanom ne zadrema) in volanski obroč, samodejni šeststopenjski menjalnik, samodejna ročna zavora, samodejni brisalci, parkirni senzorji zadaj, samodejna dvopodročna klimatska naprava, prostoročna uporaba vozila brez ključa, 17-palčna platišča, bi-ksenosnki žarometi, elektrificirana stekla in zunanji ogledali ... še berete? ... kovinska biserna barva, stranske varnostne blazine in varnostni zavesi, celotna druščina ABS, ASR, ESP, CSV, MSR, pomično strešno okno ... še kar vztrajate?! ... avdio sistem z navigacijo, vzvratno ogledalo z možnostjo samozatemnitve ... vse skupaj pa poganja preverjen in poskočen dvolitrski dCi s 127 kW in 360Nm navora. Zadevščina je uglajena, s sedmimi litri prijetno 
varčna, s filtrom trdnih delcev pa še koristno ekološka, pa še s samodejnim menjalnikom se odlično ujame ... kar se odrazi v 210 km/h končne hitrosti. In za konec še najbolj prepričljiv argument – če pokličete v naslednjih petih minutah ali petih dneh, boste za vse našteto odšteli dobrih 31 tisočakov!!! 31.000 zelencev za dokaj prijeten in udoben ambient, ki vas varno in povsem zgledno prevaža po vaši poslovnih ali neposlovnih poteh ... no ja, dobrih poslovnih partnerjev ne tlačite na zadnjo klop, razen, če ne poslujete veliko z azijskimi podjetji.
Če torej odmislimo povprečno zunanjost, malce šlampasto obdelano notranjost, povprečno prostornost, dobro poznano notranjost ... IN upoštevamo ceno celotnega paketa, ter dejstvo, da v življenju tako ali tako ni moč ustreči vsem, potem zadevščina začinjena z racionalnostjo niti ni več tako neprivlačna ... ali pač?
Aleš Majerič
foto: caranduser.com
Oddajte tudi vi vaš glas in si oglejte celotno lestvico avtomobilov glede na karakteristike TUKAJ!
