Topless ME vedno GANE
Roko na srce, sodobni opičnjaki smo dokaj iznajdljiva in kreativna bitja. Nismo ravno neke perle, vendar nam je v dokaj kratkem (gledano iz zornega kota univerzuma) časovnem obdobju uspelo izpeljati tranzicijo od palice in ognja do spaceshuttla in iPhonea. Po večini se ne odevamo več v smrdljiva in popackana krzna, se pretirano ne skrivamo po votlinah, razen če to ni naš hobi, živali in soljudi pa pobijamo na karseda human način. Nikakor ne trdim, da je k napredku v večini pripomogel bradati in neprsati (lastnosti se nikakor ne izključujeta) del naše plemenite rase – vzgojen sem v nešovinističnem duhu in trdno verjamem, da bi bili brez dobre kuhe in svežih oblačil še vedno na ravni neandertalcev ... šala, šala! OBA spola sta vsekakor enakomerno prispevala k skupni dobrobiti in napredku. Povsem druga zgodba pa je z ohranjanjem pradavnih afinitet ... kako?
Resda smo dedci prvi stopili na Luno, se prvi podali med globokomorske kreature, prvi osvojili najvišje vrhove, razodeli skrivnosti relativnostnih teorij ... kaj nas je gnalo v te skrajnosti? Bogsigavedi, v veliki večini pa sem pripravljen zastaviti moj reprodukcijski organ z obema pritiklinama, da smo vse to dosegli zavoljo žensk. Če so bili neustrašni pionirji že blagoslovljeni z boljšo polovico, so tako ali tako hoteli čim dlje stran, če pa so zasledovali kak nič hudega sluteči dvonožni plen, je članek na prvi strani časopisa gotovo pridal kakšno dodatno točko k ljubezenski bilanci. No, šalo na stran. Recimo po domače, da so ženske tekom evolucije uspele nekako obvladati svoja osnovna nagnjenja, moški pa smo očitno imeli preveč opravka z drugimi zadevščinami. In tako še vedno premoremo pestro paleto telesnih zvokov (ponavadi pospremljenih s primerno neprijetnimi vonjavami), ki jih velikodušno predvajamo okolici, nebrzdane reakcije med občasnimi pomanjkanji razsodnosti, za drobcen nasmešek lepšega spola pa smo včasih pripravljeni storiti jako neumne in včasih nečastne reči ... 
kaj šele za kakšen kvadratni centimeter diskretno prikrite ženske kože. Dobro, pa pustimo zdaj prazna modrovanja in se posvetimo temu, zavoljo česar smo tu. Kabrioleti so hudobija. Ceceji so še večja, bolj praktična hudobija in očitno vedno bolj priljubljena. Čez teden služba in vrtec, čez vikend stara magistralka in veter v laseh. Brez hrupa, vročine in težavnega vzdrževanja ... nekako idealno prevozno sredstvo za ženske. Zlasti, če je le-to nižjega srednjega razreda, odeto v belo barvo, z v rdeče usnje odeto notranjostjo in ... no ja ... recimo še dostopno ceno ... kot je naprimer testni Renault Megane CC. Že tretja generacija prepišnega Megana nikakor ni napačna. Ne gre pa spregledati dejstva, da so Francozi ob snovanju ciljali predvsem na nežnejši spol. Dobro, s kakšno črno barvo, zatemnjenimi stekli in temnim usnjem bi še šlo, v testni kombinaciji pa sem se vedno počutil nekoliko nelagodno. Če bi namreč ob kakšni časovni anomaliji kot mimoidoči zalotil samega sebe za volanom testnega primerka, bi se brezkompromisno označil za ''igralca nasprotnega moštva'' ... če bi ob tem vozeči jaz še zlorabljal spuščeno stekleno streho, pa bi gotovo uporabil še kak manj mil izraz. Prepišne lastnosti sem tako večino časa preizkušal v svežih jesenskih nočeh ... kakopak ob dvignjenih stranskih steklih, nameščeni zaščitni mreži in maksimalnemu gretju potniškega prostora in sedežev. Vem, da je izgledalo malce bolno, vendar me pri hitrostih nad 40 km/h nikakor ni bilo moč prepoznati, kar je gotovo manjše zlo kot trd vrat. Če upoštevam temperaturo ozračja 13°C, zadevščine nekako do 100 km/h sploh niso bile tako nevzdržne. Vetrna zaščita je dokaj spodobna, nikakor pa si ne predstavljam omenjenega početja brez zaščitne mreže in s potniki na zadnjih sedežih ... sploh, če se postavim v kožo zadaj sedečih. Dobro, resda CC poseduje zadnjo sedežno klop. Resda štirikolesnik spada v nižji srednji razred, vendar so zadnji sedeži za sedenje skorajda neuporabni. Prostora za noge ni, dostop je zavoljo čudnih premičnih navad prednjih sedežev močno otežen, večje udobje zadnjih potnikov pa odžira prostor spredaj sedečima. Morda gre s kakšnim malčkom ali otroškim sedežem, kaj večjega pa naj se raje prevaža 
spredaj. V prtljažnik gre ob zaprti strehi 417 litrov nakupljenih dobrin, ob vročih dneh pa je prostora pol manj. Da je francoski zapeljivec namenjen poskočnim damam, dokazuje 10,6-sekundni drnec do 100 km/h in 205 urnih kilometrov končne hitrosti, ob tem pa se poraba 1,9-litrskega ''deceija'' giblje okrog osmih litrov. Vozne lastnosti so bolj ''kabrio'' kot kupejevske, ob bolj zahtevnih priganjanjih je moč zaznati pomanjkanje vzvojne trdnosti, kakšno bolj strmo serpentinasto prelomnico pa zna pospremiti tudi kak ''čriček''. Vse seveda v mejah normale in vse v duhu elegantnega, dinamičnega damskega prevoznega sredstva.
Za zaključek bom morda malce omili trditve o ženskosti avtomobila oziroma preusmeril vodo na šovinističen mlin. Konec koncev avtomobil JE pisan na kožo ženskam, v skrajnem primeru ortodoksnim metro moškim, kar pomeni, da je francoska kreacija ženskam všečna, skupaj z morebitnim odobravanjem osebka, ki suka volan. In naj vrag pocitra vso moško hordo, ki se nad vami zmrduje (dasiravno vas opazi), štejejo ženski pogledi ... teh je veliko in nikakor niso neodobravajoči.
Aleš Majerič
foto: caranduser.com
Oddajte tudi vi vaš glas in si oglejte celotno lestvico avtomobilov glede na karakteristike TUKAJ!
