Najboljša kombinacija za asfalt in teren
Suzukijeva Vitara je na trgu že več kot tri desetletja in lani je tako na ceste (in izven njih) zapeljala že četrta generacija. Slednja je naredila praktično največji preskok, saj je terensko orientirano Vitaro prelevila v pravcatega SUV-ja. Kljub temu, da je nova »samurajka« videzno bolj uglajena in nudi še več urbanih elektronskih pomočnikov, pa nikakor ni izgubila stika s svojimi koreninami, ki jim Suzuki vztrajno sledi. Kaj torej nudi in zmore najbolje založena Vitara ta hip?
Za začetek ne morem mimo videza. Slednji je bistveno napredoval, kar so potrdili praktično vsi sopotniki, ki sem jih v nekaj dneh druženja gostil. Maska vozila je zares čedna in deluje skoraj premijsko, zadek pa vso to uglajenost z robatimi potezami posrečeno razbije. Da, Vitara ne beži od dejstva, da je še vedno verjetno najbolj terensko usmerjen avtomobil v segmentu. Takšna filozofija se nadaljuje tudi znotraj vozila. Tam vas pričaka sicer kvaliteten ambient z alcantara oblazinjenjem, ki se lahko pohvali z najsodobnejšimi elektronskimi pomočniki, nekaj trde plastike pa še vedno spominja na najbolj pogost profil kupcev. Slednji ne kupujejo šminke, temveč računajo na klenost »samurajke«, saj se bolj kot na videz zanašajo na zmogljivost pogona.
Osnovo slednjega so tvorili 1,4-litrski turbobencinar, samodejni menjalnik in Suzukijev štirikolesni pogon Allgrip. Že res, da na predelu med sprednjima sedežema ni več ročk za upravljanje z zaporo diferenciala in reduktorja, se pa nahaja vrtljiv gumb za način delovanja sistema. Opcije Snow, Sport in Auto vplivajo na odziv celotnega pogona. V načinu Sport je tako menjalnik bolj odziven in pokaže vseh 140 »vrancev« pod motornim pokrovom, opcija Snow pa budno pazi na oprijem pod vsemi štirimi kolesi. Da bi to preveril, sem Vitaro zapeljal med slovenske gozdove, kjer sva naletela le na gozdarje s traktorji in morebitnega pohodnika, ki je namesto planinske ubral gozdno pot. Vitara je suverena prav povsod, preveč pa vseeno nisva izzivala, saj bi tvegala celovitost litih platišč.
Po drugi strani pa sem imel na voljo še kopico drugih elementov, ki sem jih lahko preverjal v testnici. Kako ne, saj je bila odeta v najvišji sklop opreme Elegance Top, ki prinaša aktivni tempomat, LED žaromete ter kopico elektronskih pomočnikov za pomoč pri vožnji in parkiranju. In ravno ta filozofija japonskih in korejskih proizvajalcev se mi precej dopade. Izberete sklop opreme, ki vam ustreza in ne zahteva doplačila za elemente, ki bi morali biti serijski. Pri testni Vitari je bila tako na spisku doplačil le karoserijska barva.
Specifikacija testnega vozila pravi, da je potrebno za najbolje opremljeno Vitaro odšteti 25 tisočakov in pol, kar je glede na dobljeno ugodno. Težko, da bi pri kateri drugi znamki dobili križanca, ki se enako dobro spogleduje s kolovozi kot z mestnimi kotički.
Fotrov kotiček
Definicija »bundes« frizure pravi – posel spredaj in zabava zadaj … Zakaj to pravim? Ker sem dobil tak občutek ob prvem pogledu na Vitaro. Elegantna spredaj, zadek pa je nakazuje na zabavo izven urejenih cestišč. Nova generacija je še bolj napredna in nudi praktično vse, kar nudi tudi konkurenca v tem segmentu. Morda Vitari nekaj malega zmanjka pri udobju in ergonomiji v kabini, vse to pa prepričljivo nadoknadi s pogonskim sklopom. Cena? Nižja bi bila že sumljiva …
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
