Švicarski nožič za zahtevne
Komentar z zadnjega sedeža
Že pri 800-kubični VFR-ki je sopotniku na zadnjem sedežu večkrat šinilo na misel, da bi se nekako znebil voznika. Če si predstavljate še vse opisane dobrote, zmogljivosti in novitete, ki jih ponuja ta 1200-kubična lepotica ... potem verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da bodo negativna čustva do voznika stalna praksa. 
Boštjan Horvat
... če sem se minulo motoristično sezono prav po pubertetniško slinil po lanskoletni VFR-ki 800, jo koval v zvezde in jo ovijal v tančico ljubezni na prvi pogled, sem se prenovljene ... oz. bolje rečeno nove japonske gospodične lotil malce skeptično. Sem si mislil, kaj za vraga so ''očalaste'' nindže v belih haljah ušpičile to pot, da bi izboljšale že tako popolno dvokolesno kreacijo ...
Ob prvem pogledu na srebrno testno puščico sem se malček namrgodil – pričakala me je dokaj zajetna, na prvi pogled morda celo nekoliko okorna dama v srebrni športno-elegantni opravi ... dodatno me pri uvozniku ''razveselijo'' še s podatkom, da dvokolesni objekt poseduje samodejni menjalnik. Si mislim, kaj zlomka je narobe z bordo rdečo barvo in klasični menjalnikom, podzavestno absorbiram podatek o ''stosedemdesetih konjih'' in ''dvestosedemdesetih'' kilogramih teže, okobalim dvokolesno kreaturo, ''kresnem'', simbolično pograbim po sklopki in pobrcam z levo nožico in speljem. Uvodni kilometri potekajo v znamenju spoznavanja s samodejnim menjalnikom. Tisoč evrov vredni zobati stvor, ki sliši na ime DCT, po vzoru germanskih avtomobilističnih principov gosti dve sklopki – ena streže lihim prestavam, druga sodim, rezultati pa so ... mi gre trditev malce težko z jezika ... no, ja ... izjemni! Tu ne gre za neko skuteristično tavanje med jermenicami, tu vam poslušno streže pravi pravcati zobatec! Za slavnostno brco v piščal mojega prepričanja, da pravi dedec na mopedu pač potrebuje sklopko in vzvod menjalnika, pa so poskrbeli trije načini pretikanja. Samodejno se lahko prevažate v ''touring'' načinu, ki je bolj ''šparovne'' in umirjene narave, saj vam bo v višjo prestavo ''pobegnil'' že pri 4.000 motornih vrtljajih. Malce več zob pokaže samodejni športni način, ki razgraja pri spoštljivo visokih prevalih glavne gredi, največ užitkov pa (skromno mnenje avtorja) pričara polsamodejno pretikanje s pomočjo dveh stikalc ob levi ročici krmila. Kljub odsotnosti mehanskih vzvodov je občutek ''pretikanja'' povsem verodostojen – menjalnik ravno prav ''poškrta'', ravno prav zadrhti, hitrost pretikanja pa je v vsakršnih okoliščinah povsem primerljiva z zglednim ''nožnim'' pretikanjem. Ko se navdušenje nad menjalnikom še ni prav poleglo, sem v celoti spravil v red tudi enačbo s težo motocikla in njegovo močjo, izpostavil ceno in vozne lastnosti ostalih potovalnih kreatur, vse skupaj okrajšal z zmogljivostmi superšportnikov in ponovno ostal brez besed! Za zadržano fasado se spolu primerno skriva vrag in pol! Prefinjen gobček, ki v svoji polni estetiki zasije, ko ga ne obdaja srebrna karoserijska barva, kaj kmalu postane množično grobišče mrčesnih trupelc in tako je preteklo kar nekaj testnih kilometrov, da sem Hondo VFR ''ožel'' do konca in podvig nehote okronal s skromnim ''wheelijem''. 127 kilovatov ali bolj domačih 171 konjičev s polnimi pljuči zarjove, da celo osebek brez kančka čustvene inteligence potoči kako solzico, zbrana druščina pa ''brcne'' tako odločno, da utegne jezdec ob nepremišljeni uporabi kaj kmalu zapustiti 270-kilogramsko sedlo. Samo prelaganje motocikla med hitrejšimi ovinkarjenji ne zaostaja za čistokrvnimi športniki, iz iste športne torbe pa prihaja tudi položaj za krmilom, ki zavoljo ''agresivne'' drže na daljših potovanjih nažene mravljince v dlani in sili k dodatnim postankom ... kar ni vedno slabo (postanki seveda), lahko pa prijetno (nujno) združite s koristnim (neprijetnim) in preprosto obiskujete bencinske črpalke .. tako, v povprečju vsakih 200 km, kolikor avtonomije pač zagotavlja 18,5-litrska posoda za gorivo ob 7,5-litra povprečne porabe.
Mična japonska gejša tako skorajda v vseh pogledih nadaljuje poslanstvo predhodnice ... le da še nekoliko bolj energično zagovarja koncept univezalnega dvokolesnika – z dodatnimi kopitarji, podkrepljeno zvočno kuliso, zadržano pa vendar zelo všečno zunanjostjo, spodobnimi dirkaškimi in zadovoljivimi potovalnimi lastnostmi ... za zmerno ceno šestnajstih tisočakov, pa še ''avtomatika'' si lahko omislite ... če bi damo ozaljšali še s potovalnimi torbami, med postanki pa bi znala še kaj okusnega skuhati ...
Aleš Majerič
foto: caranduser.com
Oddajte tudi vi vaš glas in si oglejte celotno lestvico motociklov glede na karakteristike TUKAJ!
