... če sem se minulo motoristično sezono prav po pubertetniško slinil po lanskoletni VFR-ki 800, jo koval v zvezde in jo ovijal v tančico ljubezni na prvi pogled, sem se prenovljene ... oz. bolje rečeno nove japonske gospodične lotil malce skeptično. Sem si mislil, kaj za vraga so ''očalaste'' nindže v belih haljah ušpičile to pot, da bi izboljšale že tako popolno dvokolesno kreacijo ...

Dandanašnji ''dedci'' smo v povprečju dokaj blede podobe nekdanjih dvonožnih godrnjavih kosmatincev.

Širno pleme motociklistično sestavlja morje pripadnikov – od onih brutalnih, ki z veseljem čakajo najmanjšo voznikovo napako in jezdeca nemudoma razmažejo po vozni površini, pa vse do onih krotkih živinčet, ki vsakovrstne torture prenašajo stoično, tiho in mirno ... karakterno bi slednja najbolj ustrezala kakim rudniškim ponijem ... vendar zgolj karakterno – kdo pa bi se naokoli vozil z zaprašenim kljusetom?

Supermopedov nekako nikoli nisem povsem razumel – za v hosto ni, za malce daljše popotovanje še manj ... pravzaprav preostane le še mestni ''peskovnik'' ali bližnji kartodrom. V vsakem primeru pa so tovrstna prevozna sredstva namenjena predvsem vožnji ''počez'' ... z drugimi besedami – če ravno niste vsaj približek Hladovega Aleša, boste zgolj še en ''tip z ruzakom na smešno nizki kroski z zlizanimi gumami''.

Lansko vreme nam je pošteno zagodlo, saj nam je bilo naklonjeno približno toliko kot kraljični zrno graha, saj veste „graha“. Vremenske napovedi so bile iz dneva v dan slabše (dopoldne v službi sonce, popoldne dež), tako da je bilo za motoristične navdušenci redkeje poskrbljeno. Dež pa niti ni edina težava, tudi temperature se tako rekoč čez noč spustijo do tistih stopinj, ko zjutraj slišite šklepetanje kosti in vožnja v mrazu ni nič kaj zabavna.

Zakaj ravno piščanec? Na prvi pogled je Aprilia Sportcity One resda spominjala, bolj kot ne, na kanarčka, toda že po nekaj kilometrih je bilo jasno, da se s tem motorčkom ne bo „letalo“. Zaradi zakonskih omejitev so pri nas in v Evropski uniji 50 kubična kolesa z motorjem omejena na hitrost 45, v redkih primerih na 50 km/h ...

Pride dan, ko si preprosto zaželite korenite spremembe. Večinoma ostane zgolj pri željah in sanjarjenjih, saj nam ''generalne prenove'' preprečujejo povsem tuzemski razlogi, kot so finance, pomanjkanje določenih materialnih sredstev ali pa povsem običajno pomanjkanje volumna določenih moških priveskov.

VIDEO: Pride čas, ko si je potrebno priznati, da nisi več najstnik, ki kar z zajemalko uživa brezskrbno življenje. Z leti pridejo sivi lasje, obveznosti, gube, modrost in tudi znanje zavisti se pri marsikomu obogati. Predvsem slednja lastnost sodi med športne panoge, ki je v nekaterih državah tako močno razvita, da bi lahko organizirali svetovno prvenstvo, kaj kmalu pa bi lahko kotirala kot nova disciplina na Olimpijskih igrah.

Nagci so postali dokaj razširjena dvokolesna vrsta – že na prvi pogled odražajo odpadništvo in prezir do skoraj vseh razumnih zakonitosti motorogradnje – (pre)velika zaloga neuglajene moči, obupna vetrna zaščita, kronično pomanjkanje udobja in zunanjost, ki bi prej pripadla kakemu nadpovprečno nasilnemu bitju iz sosednje galaksije, ki je vstalo z levo nogo ... sleherni dan v zadnjih tisoč letih. Z dokaj nedvoumnim sporočilom so svoj urbani primat razširili tudi na regionalna prostranstva in celo dodobra zamajali ''čoperistični'' prestol. Kakorkoli ... vsaka motoristična hiša premore kakšnega (nagca) in nič drugače ni pri Italijanih.

Ljubezen na prvi pogled? Hm ... če bi me vprašali v najstniških letih, bi projekt nedvomno podprl, z leti pa človek nekako izoblikuje svojo percepcijo realnosti ... ne razumite napak - sem kronični optimist, pa vendar sem vedno bolj v letih, ko skrbno preverim ustreznost podlage, predno se vanjo poženem s pomola ... vsaj formalno ...