Če se je Porsche lotil terencev, če Ferrari razmišlja o limuzinskih kupejih, če je KTM ''zakuhal'' štirikolesni bolid, čemu Italijani slovitega Moto Guzzijevega dvovaljnega devetdesetstopinjca ne bi ovili v potovalni enduro paket? Povpraševanje kot kaže obstaja, zapriseženi ljubitelji omenjene dvokolesne legende pa očitno premorejo tudi določeno afiniteto do terensko- dolgoprogaških pustolovščin.

Ljudje smo jako uspešni v kompliciranju svojega vsakdana. Čemu ždeti na drevesu, ko pa je v votlinah tako prijetno hladno in vlažno? Čemu ročno čohljati po polju, ko pa gre s traktorjem tako spokojno in okolju prijazno? Čemu jo počasi, zvedavo in z užitkom mahati po prijazni vaški cesti, ko pa gre po avtocesti veliko hitreje in učinkovito?

Zajetna gmota kovinskih zlitin in umetnih mas, morje malce kičastih svetilnih teles, letalsko vetrobransko steklo in širne planjave stikalc, gumbkov, prikazovalnikov in kontrolnih lučk, za povrhu pa še spoštljivih 30 let izkušenj ...

Pretirana glasnost gotovo ni preveč zaželena osebnostna lastnost zlasti, če gre za osebnostno lastnost osebka ženskega spola. No, obstajajo situacije, ko je glasnost zaželena, vendar so te (žal) zelo redke.

Zamislite si sliko. Ura 7:30 zjutraj, vse okoli vas pločevina, pod nos oziroma masko vašega avtomobila se vam kadi iz izpušnih cevi pred vami vozečega sotrpina, za vami si gospa nanaša šminko, opa, poglej ga škorca na levi – ta celo bere časopis.

... ali commuting. Vedno bolj pogost izraz, ki na ljubek način opisuje nočno moro jutranjih in popoldansko-večernih migracij delovnih nacij od svojih brlogov, do kraja opravljanja tlake in nazaj.

Nagcev nikoli nisem do potankosti razumel ... no, vsaj onih dvokolesnih in motoriziranih. Resda so tovrstne cestne kreature atraktivne na pogled in povečini dokaj zlohotno motorizirane, je pa za to seznam aktivnosti, ki bi jih človek uganjal v njihovi družbi, dokaj uboren. Kaj lahko torej človek počne s kovinskozeleno Hondino nudistko?

Doohan, Criville, Gibernau, Ukawa, Rossi, Barros, Biaggi, Hayden ... poznana druščina? Le kdo ne bi rad polagal mopedov, kot omenjena četica dvokolesnih virtuozov? In glede na to, da je verjetnost, da bi kdajkoli preizkusili kateregakoli od tovarniških bolidov, pogojena bodisi z ogromnimi količinami denarja in/ali sreče, so proizvajalci bistro poustvarili pleme ''replik''.

... če sem se minulo motoristično sezono prav po pubertetniško slinil po lanskoletni VFR-ki 800, jo koval v zvezde in jo ovijal v tančico ljubezni na prvi pogled, sem se prenovljene ... oz. bolje rečeno nove japonske gospodične lotil malce skeptično. Sem si mislil, kaj za vraga so ''očalaste'' nindže v belih haljah ušpičile to pot, da bi izboljšale že tako popolno dvokolesno kreacijo ...

Dandanašnji ''dedci'' smo v povprečju dokaj blede podobe nekdanjih dvonožnih godrnjavih kosmatincev.

Širno pleme motociklistično sestavlja morje pripadnikov – od onih brutalnih, ki z veseljem čakajo najmanjšo voznikovo napako in jezdeca nemudoma razmažejo po vozni površini, pa vse do onih krotkih živinčet, ki vsakovrstne torture prenašajo stoično, tiho in mirno ... karakterno bi slednja najbolj ustrezala kakim rudniškim ponijem ... vendar zgolj karakterno – kdo pa bi se naokoli vozil z zaprašenim kljusetom?

Supermopedov nekako nikoli nisem povsem razumel – za v hosto ni, za malce daljše popotovanje še manj ... pravzaprav preostane le še mestni ''peskovnik'' ali bližnji kartodrom. V vsakem primeru pa so tovrstna prevozna sredstva namenjena predvsem vožnji ''počez'' ... z drugimi besedami – če ravno niste vsaj približek Hladovega Aleša, boste zgolj še en ''tip z ruzakom na smešno nizki kroski z zlizanimi gumami''.

Lansko vreme nam je pošteno zagodlo, saj nam je bilo naklonjeno približno toliko kot kraljični zrno graha, saj veste „graha“. Vremenske napovedi so bile iz dneva v dan slabše (dopoldne v službi sonce, popoldne dež), tako da je bilo za motoristične navdušenci redkeje poskrbljeno. Dež pa niti ni edina težava, tudi temperature se tako rekoč čez noč spustijo do tistih stopinj, ko zjutraj slišite šklepetanje kosti in vožnja v mrazu ni nič kaj zabavna.