DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji
Tretje mnenje - Subaru Legacy

IMG_9154Prvi legacy, ki sem ga videl pred 20 leti, takrat še z »rogovilo« spredaj, se mi je zdel imeniten avto. Nekaj časa so ga vozili člani legendarne smučarske reprezentance, bil je menda prvi serijski avto s štirikolesnim pogonom, pravili so mu „japonski mercedes“.
Naključje (oziroma uvoz brez carine preko Hrvaške) je naneslo, da sem si ga lahko kasneje privoščil in to zelo ugodno – v primerjavi z današnjimi cenami skoraj ne morem verjeti, da je takšen avto lahko stal tako malo. Nad njim je bila navdušena vsa družina – zaradi velikosti, udobja in razkošne opreme. Tudi oblika me je takrat navduševala – eleganten, a ne bahav.
Zato sem bil vesel, da se mi je ponudila priložnost preživeti dan z najnovejšim Legacyem, še toliko bolj, ker bo treba kmalu izbrati nov avto, zato je vsaka primerjava dobrodošla. Opis bo tako tudi subjektivna primerjava s prvim Subarujem pa tudi s trenutnim vozilom.
Po obvestilu o izidu žreba sem si organiziral prevoz v Ljubljano, kjer sem popoldne prevzel avto. Čeprav ima oznako terenski kombi (verjetno zaradi štirikolesnega pogona) je njegov videz bolj športen ali še bolje rečeno agresiven. Napihnjene obline, velika reža za zajem zraka na motornem pokrovu in velika, 18 palčna kolesa z lepimi litimi platišči. Žal sem iz tiste generacije, ki ob takšnih kolesih prej pomisli na strošek menjave pnevmatik kot na športnost.
Notranja oprema je še vedno vrhunska – ima skoraj vse in še kaj povrh. Voznikov sedež je električno nastavljiv, tudi po višini, vključuje pa nastavljanje ledvene opore. Volan je nastavljiv po višini in globini. Žal sem pozabil preveriti, ali ima tudi možnost dviga volana ob vstopu in izstopu, kot jo je imel prvi Legacy – zelo olajša vstopanje in izstopanje. Ko sem že pri tem – ker sem se navadil malo višjega sedenja pri svojem Picnicu, se mi je predvsem izstopanje zdelo malo težavnejše kot sicer. Pa tudi sopotniki so imeli enake pripombe.
Ročna zavora je električna, ob speljevanju se seveda sama izklopi. Vzvratno zaporo (hilholder), ki pomaga pri speljevanju v hrib, je tokrat mogoče izklopiti – spomnim se težav, ki sem jih imel s starim Legacyem, ko sem hotel vozilo vzvratno spuščati po hribu.
Električno pomično strešno okno v februarskem vremenu sicer ni bilo posebno uporabno, dobrodošlo pa je bilo učinkovito gretje prednjih sedežev. Sicer pa ima avto še dvopodročno samodejno klimatsko napravo, avtoradio s predvajalnikom CD in posnetkov mp3 ter gumbi za upravljanje na volanu, tempomat, nadzor zdrsa in še kaj, česar v kratkem času nisem uspel ugotoviti. Na volanu je tudi gumb za sprejem klica, vendar mi radia ni uspelo povezati s telefonom – navodil pa nisem bral.
Ob zagonu za hip zasvetijo vse lučke na armaturni plošči in teh je kar precej. Kazalci na števcih se zavrtijo do konca, stranska ogledala pa se razprejo, če so bila sklopljena. Merilna plošča mi je bila zelo všeč – okrogla merilnika z dvobarvno podlago sta elegantna in pregledna. Na sredini med njima pa zaslonček, ki prikazuje kilometre in trenutno izbrano prestavo, kar je pri šestih prestavah dobrodošlo.
Bolj me je zmotil hrup – ventilator je v samodejnem načinu puhal tako glasno, da motorja sploh nisem slišal. Moral sem ga nastaviti na minimum, da sem le zaslišal prvi dizelski bokser na svetu. Značilno dizelsko ropotanje, čeprav ne preglasno. Nima pa značilnega zvoka starega bencinskega bokserja – ta me je spominjal na zvok motorja vojaških čolnov, ki smo jih v otroštvu poslušali na morju.
Prvi občutki pri vožnji so bili prijetni – motor lepo teče, ni preglasen, zaslonček s prestavami nakazuje, kdaj bi bilo primerno prestaviti v višjo prestavo, štirikolesni pogon pa suvereno obvladuje slabo očiščene površine parkirišč in nekaterih ožjih uličic.
Prva pot je bila v Lesnino. Ker sem že bil v Ljubljani, sva s sinom skočila po dva stola – in jih kupila šest. Tako sem lahko preizkusil tudi prostornost prtljažnika. Glede na lepo obdelavo je verjetno bolj namenjen prevozu palic za golf ali opreme za jahanje. Prtljažni prostor je pokrit z rolojem, ki pa sem ga moral odstraniti, saj je bil postavljen malenkost prenizko za višino škatle. Preizkusil sem še podiranje zadnjih sedežev – enostavno tudi brez navodil, dostopno tako iz potniške kabine kot iz prtljažnika.
Sledila je vožnja po avtocesti do Maribora. Motor je s 150 konji dovolj zmogljiv, da dobro tono in pol težko vozilo brez problemov pospešuje do dovoljene hitrosti, preko pa nisem poskušal. V peti ali šesti prestavi so vrtljaji tudi dovolj nizki, da motorja ni slišati, saj ga preglasi hrup, ki ga ustvarja piš zraka. To je tudi ena od zamer vozilu – pri avtu tega razreda sem pričakoval manj hrupa – pa sem že v letih, ko tudi ne slišim najbolje. Sploh v tunelu je bil hrup kar moteč in to pri hitrosti 100Km/h.
Me je pa v tunelu navdušil tempomat, ki bo obvezna oprema novega avtomobila. Vklop gumba »CRUISE« na volanu, nastavitev hitrosti, potem pa ni več potrebno gledati na števec. Tako se lažje posvetim drugim vozilom okoli sebe, brez strahu da bom prehiter ali ovira na cesti.
Čez kakšno uro vožnje pa sem naletel na drugo težavo. Morda nisem po japonskih standardih - žena je rekla, da jo sedeži lepo objamejo – mene pa so začela boleti rebra na hrbtni stani. Bočne opore naslona sedeža so me tiščale v hrbet. Poskusil sem nastaviti ledveno oporo, a ni bilo veliko bolje.
Štirikolesnega pogona seveda nisem mogel preizkusiti, iz izkušenj pa vem, da ni vsemogočen in predvsem pri zaviranju ne pomaga. Poskusil sem speljevanje s polnim plinom na rahlo zasneženem (in praznem) cestišču. Čutil sem, kako kolesa zdrsavajo, vendar je avto lepo držal smer.
Naslednji dan sem za povratek v Ljubljano izbral nekaj »bližnjic« preko delno zasneženi cest po Slovenskih goricah. Avto je vse obvladal brez problemov, le prestavljati sem moral več, kot sem navajen. Žal je bilo tudi vreme takšno, da sem porabil skoraj več vode za pranje stekla kot goriva.
Ko sem že pri porabi: ta me je res prijetno presenetila. Pri starem bencinskem Legacyu z motorjem 1,8 l in 103 konji nikakor nisem prišel pod 9 litrov, polno naložen s strešnim kovčkom pa je znal popiti tudi 12 in več. Tukaj pa sem prevzel avto s polnim rezervoarjem in po začetnih kilometrih je potovalni računalnik pokazal še 640 Km do naslednjega polnjenja. Številka se je med vožnjo seveda spreminjala glede na tempo vožnje, ko pa sem ga po približno 340 prevoženih km vrnil, je računalnik spet kazal 640 Km. Natančne porabe nisem preveril, tako „na oko“ pa tovarniški podatek o 5,3 do 7,6 l/100Km kar dobro drži.
Za konec: ponovno druženje s Subarujem je bilo prijetno, čeprav me avto ni tako navdušil, kot moj prvi Legacy – morda zato, ker so oddaljeni spomini bolj prijetni. Pohvalil bi prostornost in bogato opremo, dovolj zmogljiv motor in nizko porabo.
Komu je vozilo pravzaprav namenjeno? Karavanska zasnova in štirikolesni pogon nakazujejo, da je namenjeno ljudem, ki radi izkoristijo prosti čas ali pa potrebujejo vozilo v vseh razmerah. Športa oblika in kolesa pa so namenjena bolj nastopaštvu. Verjetno za tiste, ki želijo športen avto, potrebujejo pa družinskega. Jaz ga ne bom kupil. Tudi zato, ker še nikoli nisem kupil enakega avtomobila, kot sem ga že imel.


Borut G.

Celoten test si lahko preberete na: http://www.caranduser.com/sl/testi/avtomobili/subaru-legacy-sw-20-d.html


 
Pasica
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com