DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

En prelaz, dva prelaza, tri – ne morem več!

En prelaz, dva prelaza, tri – ne morem več!

In po takem dnevu, po taki vožnji in po takem nalivu, kot smo ga doživeli v ponedeljek, naj se človek usede na motor in odpelje v še vedno premočeni opremi čez italijanske prelaze, ki jih do danega trenutka tudi sanjati ni upal?

Ja, očitno! Že čez pol ure mi je pokalo v ušesih, kombinezon in rokavice so oddajale prekrasne vonjave, res omamno! Ampak me je nekako držal v koncentraciji tisti rumeni ’flek’ pred mano. Martyn na rumenem Monstru 821 me je cel dan držal pokonci. Za mano pa je spodbudno mahal Sandro. Če ne bi bilo njiju, bi na prvem prelazu obupala.

Italijanskega asfalta tu sicer ne morem pretirano hvalit, ampak hvala bogu ni bilo dovolj časa, da bi se kateri malenkosti predolgo posvečala. Tile Ducatisti so utrgani! Tempo!

Smo vsi?

Smo.

Skupinska fotka.

Gremo dalje!

Norci! Ampak taki ... fajn :) Prevozili smo del slavne cestno hitrostne dirke “la Salita degli Dei di Monzuno”, kar se baje v grobem prevede v Božji vzpon – ampak mi smo posebni pa smo šli kontra ... Potem je sledil prelaz Raticosa, za tem podvigom “Ottovolante”, ki je tudi famozen zaradi cestnih dirkačev Mugella. Ja, ni še konec - Faggiola prelaz pa naprej do Palazzuola in čez prelaz Sambuca in Passo della Colla do Borga san Lorenzo. No, saj smo se tudi ustavili, najedli, počili za 5 min in se vrgli v vodo na prekrasni lokaciji, ki se ji reče Bahia Cafe, Barberino di Mugello. Ampak po mojem mnenju čisto prehitro spet zajahali in gasa čez naslednji prelaz. Ko na koncu psihično in fizično izmučen ugotoviš, da so te vozili v krogu, se ti strga. Ja, v šoku sem bila. V spominu imam dva prelaza ampak vidim, da sem jih nekaj zaradi prej omenjenega šoka kar potlačila!

Hermina že obupuje, zato Jordi reče, saj imamo samo še 100 km pred sabo. JAPAJADE! Sicer pa tudi če je bilo res samo 100 km – po klancu navzdol z naklonom 30° in trikrat zalomljenimi ovinki po tako ozki cesti, da se ti zdi, da se še s kolesarjem ne moreš srečat, NEMOREMVEEEEEEČ! Res, če ne bi bilo Martyna ... Tam bi ostala in pod motorjem spala :o Pa sta lepo kolegijalno Martyn in Roberto upočasnila, prilagodila ritem in me nekako spodbujala naprej še čez 3 prelaze! Muraglione, Eremo Pass in ponovno prelaz Colla Pass (ampak tokrat od začetka).

Ogromno sem se naučila, tudi o sebi in svoji vzdržljivosti, ampak ko se takole parkiraš pred hotel in pogledaš zemljevid, ti pade tema na oči :) So me hitro potolažili s Proseccom in večerjo. Tuš, kopalke, bazen s prekrasnim razgledom na Firence in super družba. Tako hitro je bilo mučenje navzdol po klancu v trikrat ’zoglane’ ovinke pozabljeno :) Pred bazenom parkiran Panigale, lastnik je zmagovalec ene prej omenjenih cestno hitrostnih dirk, ki nam seveda večer popestri s Panigale ’ognjemetom’!

Ker sem res posebno dete, ne grem spat ampak večer podaljšam v prijetni družbi in poglobljeni debati ob zadnjih kapljicah Prosecca, štetjem lučk v Firencah in kot da romantika še ni na višku, se debati na koncu pridruži še bambi. Spat grem ob 02:00 polna vtisov in z nasmehom na ustih.


 
 

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com