DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

Moj motor je lahko podmornica: WPM 3. dan

Moj motor je lahko podmornica: WPM 3. dan

Niti slučajno mi ni jasno, kako naj dogodke tega zloglasnega ponedeljka spravim v en zapis, ampak se bom potrudila :) Še isti dan skoraj nisem vedela, kam kaj paše. Toooooooo much of everything! Zjutraj spet budnica, hiter zajtrk in hiter start. Zelena skupina se je znatno zmanjšala, ampak moja Trio adio kompanjona sta ostala z mano. Hitro se pokaže s kom lahko vodiš ali slediš tempo in komu zaupaš v taki vožnji. Tempo je bil namreč glede na velikost skupine vse prej kot počasen. Hvala Martyn in Sandro!

Mala Azija

Prvi postanek: Agriturismo Le Casette.

No, do tam so mi že nekajkrat stregli po življenju. Pa ja, vem, da vozijo v Aziji po drugi strani ceste, ampak a se lahko malo asimiliramo. Ja, bi ta trip rada PREŽIVELA. Vozimo v skupini, guma na gumo - kam prehitevaš? Vožnja v skupini jim je španska vas, prehitevanje v smrt. Ajde, ti mene prehiti pa si vzamem varnostno razdaljo in grem po svoje. Očitno je bila to prava odločitev, saj se mi je ob kavici Tomas iz Latvije zaupal, da si je prav oddahnil, ko nas je prehitela Mala Azija in so mi potem z vesseljem sledili. Sem kar zrastla, ko mi je rekel, da sem ubrala dober tempo in da sem lepo konstantno ovinkarila :)

Bo vreme zdržalo?

Drugi postanek: Castelvetro Di Modena

Južnaaaaaa. Lakota je huda, a dobim kmal za jest? Muci je obrnil 111,1 km na poti do tu. Lepa številka ane?! Med kosilom se podružim z Antonyjem in Danielom z Izraela pa z našim novim 'vodičem'. Ker se je Roberto preveč rad zgubil, je vodstvo prevzel Jordy. Simpatičen dečko - predvsem pa malo bolje orientiran :) Joj smo se nasmejali na Robertov račun! Pa kaj naj, bolje s smehom kot z jezo :P Ko krenemo proti naslednjem postanku, se nebo že sumljivo zapira. Saj vsi veste, da se z vremenom pretirano ne obremenjujem, ampak tole je bilo pa grozeče... No pa pejmo!

Ne, vreme ne bo zdržalo!

Tretji postanek: Hombre Farm

Parmigiano Reggiano in Maserati Collezione umberto Panini - vse skupaj zelo zanimivo, če nisi zaskrbljen motorist, ko gledaš že popolnoma zaprto nebo in ti je že jasno, da ne bo nihče vedril, ker te obkrožajo sami norci in bomo rinili v nevihto. Samo nihče ni vedel kakšno! No, vseeno sem izvedela nekaj malega o parmezanu in tudi pregrešila sem se s 24 in 36 mesecem staranim... Njami! Tudi avtomobilska zbirka gospoda Paninija je precej impresivna. Priznam pa, da sem se najdlje zadržala ob starih traktorjih! Česa takega pa res ne vidiš vsak dan. Očiju sem poslikala vsakega posebej :) Potem pa so nas že klicali na start. Tistim nekaj srečnežem, ki so imeli dežne kombinezone, se je še posebej smejalo, ko so gledali MacGyverje pred sabo. Nekateri najbolj iznajdljivi so se namreč ovijali kar v folijo, ki je slučajno stala tam v skladišču kjer smo odložili svojo opremo ob prihodu :D Jaz sem v košček zavila samo dokumente, telefon in fotoaparat. Kar se je izkazalo za dobro idejo.

Moj motor je lahko podmornica

Cca 60 km od enormne kmetije Hombre do hotela Amati v Bologni po najverjetneje najhujšemu nalivu, kar ga je Bologna doživela v zadnjih 20 letih. Seveda je bila Hermina zraven, kako pa drugače. Kaj pa mine brez Hermine!? Na začetku še ni kazalo tako hudo, kaj kmalu pa je kombinezon popustil in vodo sem začutila do kosti. Voda s cest ni odtekala in luže so segale nevarno visoko. Promet je stal, voda je stala, dež pa nikakor. 'Muc, zdrži! Dajva skupaj čez tole, prosim, pripelji naju varno do cilja <3. Zalije me kamjon z leve in Diavel z desne, vozim praktično po črti, saj sem samo še to videla pred sabo. Čelada premočena, tudi očala sem imela že tako zarošena, da sem skoraj obupala. Ja, priznam, na jok mi je šlo. Predvsem zaradi Muca ... Res me je skrbelo zanj. Malo pa tudi zato, ker sem imela že polne škornje vode in sem postajala vsa trda, prezebla do kosti.

Hvala bogu smo prvi prišli pred hotel... Vsaj to! Zakaj? Ker sem izlila vodo iz škornjev, sezula in ožela zokne in odkapljala hitro v sobo. Na balkonu se rešim ostale mokrote in skočim pod vroč tuš. Takrat je prispelo še ostalih 60 ... Ja, vroče vode je zmanjkalo pa pritisk je bil tudi bolj švoh... Happy me! Oblečem se in poskočim proti hotelskem baru:'Grappa!' & 'Una altra grappa, per favore!' Zdaj pa lahko gremo dalje.

Scrambler Food Factory

V avtobusu me skoraj zmanjka. Kam že gremo? Center Bologne je res lep. Sprehod sicer kratek, ampak se mi tako ni sprehajalo. Hočem stol, prosecco in hrano - v tem vrstnem redu. Pa mi je še nekako uspelo. Opažam, da ima DJ kar dober okus in pri Sweet Home Alabama že poskakujem po stolu s polnimi usti pršuta. Ob naslednjem komadu pa samo še poplaknem s proseccom in poletim na plesišče. Me niti ne zanima, če bom edina tam. No, nisem bila dolgo sama. Med pavzo me poprime še, da se usedem na prelepega Scramblerčka v bližini. Mater, mi paše ta motor! Takoj so zraven 3 fotografi... Ko se na zadnji zic stisne še Mila, potem se je pa začelo bliskat. Fantje, a je tako hudo 2 navdušeni motoristki gledat ;) 

No, pod črto je bil dan super. Tako sem se naplesala, da sem skoraj pozabila, kaj sva z Mucem preživela in na dejstvo, da se moja oprema do jutra zagotovo NE bo posušila. Kar je pa kar novica, glede na to, da nas na torkovi agendi čaka cca 300 km in nebroj prelazov. Ah, si rajši privoščim še en prosecco in odplešem, dokler me ne odvlečejo na avtobus (kar pa ni daleč od resnice). Hvala najboljšim soplesalcem: Alexu, Paolu in Marcu. Aralu pa ni bilo do plesa, je samo dajal ritem :D  Hahahaha, res je bil top večer!


 
 
Pasica

Iskalnik

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com