DomovEkipaO nasCenik storitevSplošni pogoji

Zvezdniški popoldan z Niko Kljun

Zvezdniški popoldan z Niko Kljun

Zabavno dekle, ki večino časa preživi v zatohlih dvoranah, pred zarošenimi ogledali in pili svojo plesno tehniko ter tehniko svojih plesalcev. Tako je, zavzema mesto izvrstne plesalke na slovenskih tleh in v svetovnem merilu, pri tem pa svoje znanje deli kot trenerka v Plesni šoli Bolero. Oseba, katere ime že kar dolgo obdobje pozna plesna smetana, sedaj pa se je uveljavila tudi na drugih področjih, eno izmed zanimivejših je gotovo kot ambasadorka športne znamke … Vse to in še več pa si preberite v njenih besedah.

C&U: Bi nam na kratko zaupala svojo plesno pot od samega začetka do danes?
Nika: Težko bi rekla, kdaj sem pravzaprav začela plesati, ker sem vedno poplesavala zraven mame in očeta, ki sta učila v naši plesni šoli Bolero. Pri štirih letih sem začela s treningi jazza, stepa in baleta. To se je začelo razvijati do prve tekme, ko sem bila stara osem let. Že takrat se je videlo, da imam v sebi talent, saj sem dosegala najvišje uvrstitve. Na vrhu sem ostala do pred nekaj leti, ko sem končala svojo solo kariero. Vmes sem začela plesati electric, disco dance in hip-hop, ki ga plešem še danes. Nekaj časa nazaj je sicer prišlo do triletne prekinitve skupinskega plesa, ko sem preklopila na latinsko-ameriške z odličnim plesalcem. Še danes obožujem to zvrst plesa, vendar se preprosto ne da vsega, zato sem se morala za nekaj odločiti. Že od devetega leta dalje hodim na izobraževanja v London in drugam, predvsem zato, da se izurim v čimvečih plesnih tehnikah (balet, electric, hip-hop, salsa …). Držim se namreč načela: »Več znaš, več veljaš«. Plesna pot se je vzpenjala do evropskih in svetovnih nazivov v vseh kategorijah, nakar sem leta 2005, ki ga zaznamujem kot prelomno leto, postala svetovna prvakinja v kategoriji hip-hop solo. Naslednjo sezono sem začela poučevati v Boleru kot glavna trenerka hip-hopa, kar mi je znova prineslo nove izzive, razsežnosti in nova obzorja v plesu. Tu ostajam še danes.

C&U: Bi lahko rekla, da si kdaj v življenju kaj izpustila, kar danes obžaluješ?
Nika: Če gledamo plesno, pogrešam občutek plesa s partnerjem v latinsko-ameriških ritmih. Tega občutka, kako naj rečem, strasti, v mojem poslanstvu s hip-hopom ni. Pogrešam latin kot ples in kot glasbo, ampak za nekaj sem se morala odločiti. Zdi se mi, da je vse za nekaj dobro, da ničesar ne smem obžalovati, saj se namreč vse zgodi z razlogom. Velikokrat sem zaradi svojih plesalcev v Sloveniji izpustila priložnosti, kot je udeležba na avdicijah ali pa zavrnila ponudbe, ki sem jih dobivala tekom plesnega vrhunca. Mislim, da sem v prvotni fazi še vedno plesalka in sem morala kot trenerka precej priložnosti izpustiti. Izven plesa pa moram reči, da normalnega življenja sploh ne poznam, saj izhajam iz plesne družine (starša sta bila najprej plesalca, nato ustanovitelja plesne šole Bolero) in enostavno ne vem, kako je biti »normalen«. Mogoče mi je sedaj, ko sem nekoliko starejša, res žal, da sem kdaj pretiravala s plesnimi treningi in zaradi tega nisem šla obiskat bližnjih, vendar to ugotoviš, ko le-teh ni več in je vse prepozno.

C&U: Glede na to, da si predana plesu in se udeležuješ tekmovanj, bi nam podala nekaj dosežkov, ki so se ti najbolj vtisnili v spomin in izpostavila enega, ki zavzema najpomembnejše mesto?
Nika: Vsako leto znova, ko sem zmagovala na državnem prvenstvu, je bil to zame velik dosežek, saj je ostati na zmagovalnem mestu več let zapored izredno težko, ker nosiš nekakšno breme, v tem primeru branitve naslova. V veliko čast si štejem, ko sem pri devetih letih s samo nekaj mesecev treninga stepa dosegla drugo mesto na mladinskem evropskem prvenstvu. Predvsem bi izpostavila tudi že omenjeno prvo mesto na svetovnem prvenstvu v hip-hop solo kategoriji. Pod svoje dosežke štejem zagotovo tudi večkratni ameriški šov »Monsters of hip hop« v Los Angelesu, kjer sem štiri leta zapored ustvarjala in plesala s profesionalnimi plesalci. Občutek ob delu s profesionalnimi koreografi, ki sem jih prej lahko zgolj občudovala in si jih želela vsaj videti, je res izjemen.
Sem bi uvrstila še naziv Nikey woman, ki mi je odprl veliko novih vrat v svetu. Lepo je bilo delati za športno znamko, kjer je tudi ples prišel v ospredje. Predvsem so me navduševali plakati po celem svetu z mojim imenom in z državo, iz katere prihajam. Ponosna sem, da so izbrali prav Slovenko, s čimer je država postala vseeno nekoliko bolj znana. Naj še izpostavim moje plesalce, ki so se v zelo kratkem času zapisali v sam vrh v hip hopu, s čimer sem prav presenetila sebe. Tudi mesto evropske prvakinje v jazzu pri dvanajstih letih in pa tudi uvrstitve na visoka mesta s formacijami v hip-hopu umeščam med dosežke.

C&U: Ti je mesto znane Slovenke kdaj grenilo življenje?
Nika: Grenilo ravno ne, otežilo pa zagotovo. Prvič zato, ker te ljudje začnejo gledati in obravnavati drugače. Ne pristopijo do tebe in te ne želijo spoznati, upoštevajo samo in zgolj tisto, kar slišijo. Vemo, da se ponavadi o malo bolj uspešnih ljudeh ne govori prav veliko lepega. Ne morem ravno reči, da sem znana, lahko pa rečem, da me vseeno kar nekaj ljudi prepozna na cesti. Seveda ne bom lagala, na začetku mi je to ugajalo, ker sem v medije vseeno prišla s svojim delom, ne zato, ker bi kupila novo torbico. Res pa je, da ti gre potem kmalu že malo na živce, ko ljudje veliko, predvsem preveč, vedo o tebi, ko te spremljajo in drezajo v tvoje zasebno življenje. Super je zgolj takrat, ko se govori o mojih dosežkih, ne pa o zasebnem življenju, ker se jih to ne tiče, saj ne želim biti prepoznavna zaradi svojega življenja, ampak zaradi svojega dela.

C&U: Mislim, da prodor v tujino žanje največ pohval. Bi nam odkrila, s katerimi tujimi osebnostmi vse si sodelovala?
Nika: Največji zvezdnik so bili skupina Juhubanda, Zlatko Dobrić … hahaha, Pika Božič, Turbo Angels, Saša Lendero, Anžej Dežan … No, bili so začetki, ki se jih ne sramujem. Zagotovo so mi odprli vrata. Naj bo jasno, da se preteklosti nikakor ne sramujem, tudi posnetki mojega plesa izpred štirih let niso tako dobri kot današnji. Če preidem na tujino, je zagotovo moj največji dosežek sodelovanje s francoskim pevcem Mattom Pokoro, kjer sem imela to srečo, da je bil producent Timbeland, kar pomeni, da sem snemala tudi spote, potovala po Evropi in nastopala na raznih festivalih (npr. Music Awards). Najboljše je namreč v zakulisju, ko pred nastopom sediš na eni strani z Kylie Minoque in Rihanno, na drugi pa s Celine Dion in drugimi. To me je obogatilo z novimi izkušnjami in poznanstvi, nekako na vse začneš gledati še bolj profesionalno. Morala bi plesati tudi za večje zvezdnike (P-Diddy, J-Lo …) v organizaciji neke velike modne hiše, vendar je nastal problem zaradi delovne vize, ki je zaenkrat še nimam, vendar jo pridobivam, s čimer upam, da doživim še neiživete sanje.

C&U: Nam opišeš kako potekajo tuje plesne turneje ali nastopi, mogoče če poudariš ravno tisto, česar v Sloveniji še ni?
Nika: Uh, nimamo tako profesionalnih plesalcev, nimamo tako dobre glasbe, da bi se dalo kaj večjega narediti. Pevci ne vlagajo toliko v svoj šov, koreografijo in scenske vložke, prav tako pa v Sloveniji organizatorji ne poskrbijo za kvaliteto odra. Ravno zaradi tega tudi vse izgleda bolj ali manj enako, zatorej je vseeno, kateri koreograf dela. V tujini je vse veliko bolj profesionalno, ni zamujanja, moraš nekako živeti za ples, če drugače rečem, biti mu moraš predan. Razlika je tudi v razsežnosti projekta, ki je precej večja, kot pri nas. Če imaš srečo in če delaš s pravim zvezdnikom, lahko živiš na precej visoki ravni. Morate vedeti, da je ogromno tujih zvezdnikov, za katere boš delal za le malo višji denar kot v Sloveniji, in peščica tistih, s katerimi lahko obogatiš, predvsem, če si koreograf.
Dodobra poskrbijo za to, da imaš vse plačano – spomnim se, kako sem se udeležila slikanja za Nikey woman, ko me je na letališču pričakala limuzina in me popeljala v restavracijo, kjer sta bila že Madonna in Brad Pitt. Malo za predstavo, kako vse izgleda.
Kakšne so priprave? Recimo za Pokoro smo imeli 5-6 treningov, na katerih si se moral vse naučiti, če ti ne uspe, te enostavno zamenjajo. Ravno na tem zdaj delam tudi jaz pri svojih plesalcih, da jih poskusim naučiti, kako se znajti v kratkem času, namreč na tekmah so vsi lahko dobri plesalci, ker imajo za pripravo namenjenega več kot preveč časa.

C&U: Ti je ostalo še kaj neuresničenega?

Nika: Neuresničena je majhna hiška v Los Angelesu in življenje fokusirano na ta kraj ter na Hollywood. Še vedno si želim nabirati izkušnje tako s plesom v šovih, teatrih, kot tudi mogoče kaj v latin smeri, potem delati z Disney ustvarjalci, biti v reklamah … Če tam postaneš koreograf, si zapreš veliko vrata zaradi podpisa pogodb in skoncentriraš vse delo na to, s čemer pa lahko zamudiš marsikatere priložnosti. Mogoče ta želja še pride nekoliko kasneje, trenutno želim v tujini ostati zgolj plesalka.

C&U: Kaj pa pravzaprav Nika Kljun počne, ko ni v plesni dvorani?
Nika: Razmišljam o novih plesnih projektih, o izboljšavah, o tem, kaj še dati plesalcem. Kot je videti, se res težko odklopim. No, ko dam res vse to iz glave, navadno delam gobelen, ustvarjam s papirno tehniko (prtički), predvsem pa se rada družim s prijatelji in sem redna obiskovalka Koloseja, tudi če je pozno. Kakšna urica narave in predvsem ležanja v postelji tudi ni izključljiva.

C&U: Kaj vse te čaka to leto in kakšna so tvoja načrtovanja v prihodnosti?
Nika: V roku dveh tednov se bo začela Boogiezone turneja po Evropi še z dvema koreografinjama, eno iz Amerike in drugo iz Nemčije, kar si res štejem v čast. Naj omenim, da je bila to moja želja še pred kratkim in tukaj je dokaz, da če si nekaj res želiš, to tudi dobiš. Na tej turneji koreografirajo res samo tisti, ki so zelo dobri. V slabem mesecu bom ravno to vlogo izvedla tudi v Ameriki, kjer bom poleg tega hodila na avdicije in izobraževanja. Dlje ne morem reči kaj bo, ker še ne vem ali mi bodo potrdili delovno vizo. Omenim lahko, da so pri nas v maju in juniju državna in evropska prvenstva, zatorej se bom enkrat do takrat vrnila in jim sestavila točke, saj jih nikakor ne nameravam pustiti na cedilu, potem pa verjetno nazaj.


Irena Muren
foto: Miha Matevžič


rssfeed Vam je bil članek všeč? Spremljajte nas preko RSS kanala. Če vam je bil članek všeč, ga delite s prijatelji.

Twitter Facebook Myspace Stumbleupon Digg Technorati blogger google reddit Yahoo
 
 
Pasica

Iskalnik

Naj tretje mnenje 2013

dolinar-NTM

S sklepno prireditvijo se je končala že tretja sezona nagradne igre Naj tretje mnenje. Naziv Naj tretje mnenje 2013 si je tokrat privozil Danijel Dolinar. Danijel je v seštevku treh kategorij osvojil 31 točk. Drugo mesto je pripadlo Daši Sitar, tretje pa sta si razdelila Nina Zalaznik in Marko Metljak.

Kaj je Naj tretje mnenje?

Twitter

Pridruži se nam na facebooku


© CarAndUser.com | 2019 | Vse pravice pridržane | info@caranduser.com