Skoraj premium
Hyundaijev SUV, ki je s prvo generacijo zapeljal v prodajne salone ob prelomu tisočletja, si v tretji izdaji vidno želi tudi bolj zahtevnih kupcev. Če je bila prva generacija dostopnejša raji, je takole založena aktualna serija bolj po godu višjemu srednjemu razredu, a hkrati tistim, ki imidža ne postavljajo v prvo vrsto. Kako dobro pa se Santa Fe dejansko približa premium konkurentom? Jih morda celo prekaša?
Prva stvar, ki Santa Feja loči od segmentnih petičnežev je njegov videz. Ta ni tako mišičast, robusten in ostrih linij, temveč malenkost bolj zadržan a vseeno dovolj samozavesten in eleganten za ta razred. To, da Korejci zmorejo več, so dokazali z novim Tucsonom, ki deluje bolj dinamično. Je to slabo za večjega od naštete dvojice? Niti ne, ker Santa Fe izraža ležernost, prostornost in tehnološko podkrepljenost, manj pa športnost. Ker je član SUV zasedbe ga vseeno obdaja športno-terensko okrasje, ki nakazuje (le) željo po brezpotjih, saj je Santa Fe "kot riba v vodi" na dolgih avtocestnih ravninah.
Če morda ne deluje tako agresivno kot bi si nekateri želeli, pa vas dobesedno razvaja po vstopu v notranjost. Nudi praktično vse kar za udobno potovanje potrebujemo in še veliko več. Za to poskrbijo recimo velika pomična panoramska streha, tristopenjsko prezračevanje prednjih sedežev, pametna prtljažna vrata ter še in še. Glede na prejšnjo generacijo je Santa Fe tudi tehnološko precej napredoval in nudi, kot se za ta segment spodobi, kopico asistenčno-varnostnih sistemov. Sam zna parkirati s 360°kamero, ima vgrajen sistem za preprečevanje naleta in podobno. Bi pa tukaj dodal, da je "inteligenca" Santa Feja pogojena z doplačilom slabih dveh jurjev in pol, kar ni malo, pa še to je pogojeno z izbiro dveh najvišjih sklopov opreme ter samodejnim menjalnikom. Sledni pa vas olajša za kar dobre štiri tisočake, kar je zopet precej visok znesek glede na tehnološko bolj dovršeno konkurenco. Več o cenitvi na koncu, dajmo pogledati še pod motorni pokrov.
Tam je svoj dom našel 2,2-litrski turbodizel, ki je bil preko 6-stopenjskega samodejnega menjalnika povezan z inteligentnim štirikolesnim pogonom. Slednji se vklopi v primeru potrebe, navadno pa deluje kot klasični pogon na sprednji kolesni par. Saj veste, vsak deci nafte manj, šteje! Agregat razvije okroglih 200 "konjev" ter uporabnih 440 Nm navora. V praksi se to izkaže za precej sposobno kombinacijo, prej sicer delovno kot športno, saj je Santa Fe vendarle dvotonski orjak, ki se ponaša s precej udobju podrejenim podvozjem brez pretiranih športnih užitkov. Masa se seveda pozna tudi pri porabi, ki se giblje okoli osmih litrov. Na podeželju tudi kak deciliter manj, v mestu pa liter več. Povsem zadovoljivo, za "dnevno sobo na kolesih".
Razkošje ni poceni, zato tudi ne gre pričakovati diskontne cene. Osnovni oziroma oskubljeni Santa Fe se sicer giblje pod 30 evrskimi tisočaki, tale "top" izbira pa vaš TRR olajša za okroglih 50 tisočakov. Preveč? Sam menim da nikakor ne.
Fotrov kotiček
Kolk pa ta Hyundai stane? Redno vprašanje med časom testa. Okroglih 50 jurjev! Pffffff, pa ne dam toliko za Hyundaija. Moj odgovor: A dodatnih 50 za manj opremljenega švaba pa? Malce tišine … Ja sej veš, Nemec je pa Nemec. Vem, vendar velikokrat ne razumem te subjektivne podalpske logike.
Osebno me Hyundaiji zadnje čase presenečajo, saj že dolgo niso več v "budget" razredu, temveč v marsičem celo prekašajo ljudske evropske znamke. Tisti, ki vozite z logiko "vloženo-dobljeno" boste zagotovo navdušeni, tisti, ki komaj zbirate za mesečni obrok in se na Bled oziroma v Portorož vozite na "Top Gun" pijačo (vodovodna voda z ledom) pa raje obiščite kak premium salon. Pa srečno pri oddaji vloge za leasing!
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
