Dvoboj
Hyundai je za letošnje leto pripeljal prenovljenega Ioniqa, ki je njihov prvi model ponujen s tremi različni elektrificiranimi pogoni. Osnovni je klasični hibrid, nadgradnja je priključni hibrid, vrh pa predstavlja popolnoma električno gnana izvedenka. Mi smo imeli priložnost v zelo kratkem časovnem razmaku preizkusiti dva najbolj poželjiva, torej priključnega hibrida in čistokrvnega električarja. S to primerjavo bomo poskušali odgovoriti na večno dilemo, ali izbrati kombinacijo dveh svetov ali skočiti kar na elektriko.
Preden se lotimo natančnejše primerjave in razlage kateri je najboljši, bi nekoliko preleteli vsako izvedenko posebej. Prvi na listi seciranja bo priključni hibridna izvedenka, to je bil namreč zame prvi takšen hibridni avtomobil, zato me je še posebej zanimalo, kako se bo obnesel pri redni vsakodnevni uporabi in ali resnično lahko nadomesti ekonomičnega dizla, katerega ponavadi uporabljam. Osrčje tega modela predstavlja kombinacija 1,6-litrskega atmosferskega 
bencinskega motorja in elektromotorja z 8,9 kW baterijo. Prednost priključnega hibrida v primerjavi s klasičnim je, da lahko le-ta na elektriko prevozi precej večjo razdaljo in tako na krajše relacije, predvsem v mestih, deluje kot skoraj popolnoma električen avtomobil. Pri tem se je Ioniq neverjetno dobro izkazal, saj sem z njim le na štrom uspel prevoziti 58 kilometrov (po podatkih je dometa 63 km), preden se je vključil motor, še takrat zaradi samodejnega prilagajanja pogona poraba ni segla preko treh litrov. Njegova druga prednost je ravno motor na notranje izgorevanje, kajti marsikatere kupce dandanes še vedno skrbi domet električnih vozil na daljših poteh, tu pa je težava hitro odpravljena s par minutnim obiskom bencinske črpalke.
Zastarelega dinozavrovega soka pa na potrebuje električni Ioniq, na prvi pogled najbolj privlačna izbira med dvema – že vsaj zaradi hude modre barve. Bi si upal reči, da temu ni tako. Čistega električarja poganja večja 38,3 kWh litij-ionsko polimerna baterija z enim 100 kW elektromotorjem, kar mu po uradnih 
podatkih prinaša dobrih 300 kilometrov dometa z enim polnjenjem. V resničnem svetu je takšno številko enostavno doseči v urbanem okolju, na avtocesti je preizkušeno številka bolj blizu 250 kilometrom, pri manj konzervativni vožnji zlahka pade pod dvesto. Manjša teža nastane tudi pri polnjenju, ki se lahko, če nimamo dostopa do hitre DC polnilnice, preko AC priklopa precej zavleče. Sledi tisto vprašanje, ali to zadošča za povprečnega uporabnika? Če se na daljša potovanja odpravljate bolj poredko, večinoma vijugate v okolici centrov in imate dostop do domače vtičnice, potem je električni Ioniq boljša izbira, če pa radi vikende preživite na obali ali v hribih, boste bolj zadovoljni s priključnim hibridom, saj še vedno ponuja zadostno električno doživetje.
Sicer med njima, razen pogonskega sklopa, drastičnih razlik ni, oblikovno opazimo le spremembo pri sprednji maski, mrežasta je zaradi hlajenja motorja namenjena priključnem hibridu, pri električnem je drugače obarvana in zablendirana. K sreči sta bila za realnejšo primerjavo oba testna primerka opremljena z najvišjim paketom opreme Impression, ki prinaša ogromno dobrin. Vse od usnjenega oblazinjenja, odličnega Infinity ozvočenja, električno nastavljivih sedežev s hlajenjem, LED žarometa s samodejnim prilagajanjem snopa svetlobe in še in še. Osrednja točka notranjosti po prenovi je postal 10,25-palčni zaslon na dotik, z izboljšanim sistemom, kjer se prikazujejo vsi pomembni podatki, enostavna je tudi uporaba zabavnejših vsebin, kot sta Apple CarPlay ali Android Auto. Pri slednjem sem pogrešal brezžično povezljivost z mobilnikom, kar bi se za tako sodoben avtomobil spodobilo. Praktičnost obema ni tujka, z lahkoto sprejmeta manjšo družino in vso potrebno kramo za krajši oddih, čeprav je prtljažnik hibrida za zanemarljivih 16 litrov manjši od električarja.
Vozna dinamika obeh Ioniqov je zelo prijetna, v večji meri usmerjena k udobju, a tudi športne zanesenjake ne bosta pustila ravnodušne. Spet smo pri elektriki, ki je glavna pri risanju nasmeha, ker avtomobili z električno pomočjo nudijo maksimalen navor pri vseh hitrostih, oba zalo dobro pospešujeta, čeravno njuna pospeška do stotice tega ne potrjujeta. Zmagovalca je pri tem paru zelo težko oklicati, vse je odvisno od posameznikovih potreb in želja. Sicer se osebno bolj nagibam k električnemu Ioniqu, ravno zaradi teh občutkov pospeševanja – v športnem voznem načinu namreč sistem odklene dodatnih 30 Nm navora. Če vam več od dinamike pomeni brezskrbno udobje, Ioniqa poskrbita za lagodje z zajetno zbirko naprednih varnostnih in asistenčnih sistemov. Skoraj edina slaba točka obeh oziroma vseh treh Ioniqov je vzvratna preglednost, zaradi deljenega stekla v slogu Toyote Prius je manevriranje oteženo, vzvratna kamera pa nuja.
Električna mobilnost je pri Korejcih v polnem razmahu, to se opazi tudi pri njihovih avtomobilih. Hyundai Ioniq je odlična zbirka cenovno dostopnih modelov, ki 
bodo vsem nezahtevnim ali kompleksnim kupcem pobližje predstavili mobilnost prihodnosti. Čeprav niso med tistimi z največjim dometom, ali najbolj zmogljivim pogonom, se več kot odkupijo s svojim edinstvenim, skoraj kupejevskim videzom in konkurenčno ceno. Na daljši rok lahko investicija v električno mobilnost pomeni tudi varčevanje, tako pri gorivu, kot pri vzdrževanju, katerega je pri popolnoma električno gnanih avtomobilih precej manj.
Žiga Kolman
foto: caranduser.com
