Limuzina za vsakogar
Se vam kdaj pripeti, da z zavistjo gledate k sosedu? Tako se je recimo dogajalo vzhodnoevropskim narodom, ki so zaprti za železno zaveso ali ujeti v okove socializma gledali zahodne sosede ali pri njih zaposlene zdomce, kako so se prevažali v vseh vrstah limuzin. Spomnimo se samo dopustovanja na Jadranu, kako smo gledali Nemce in Avstrijce z vsemi tistimi Fordi, Opli in Mercedesi. Večinoma so bili takrat limuzinskih oblik. Želja po limuzinah nam je ostala, tržniki pa so seveda takoj zaznali našo potrebo.
Če je bil dedek testnega Fluenca Renault 19 Chamade, njegovo logiko najbolj povzema Thalia. Sicer hudičevo grd avtomobil, saj je šlo za Clia, ki so mu na zadnji konec prilepili kovček, je bil na trgu še kar uspešen. Marsikateremu Romunu, Bolgaru, Turku in tudi Slovencu je izpolnil sanje – imeti novo limuzino. Tudi Megane prejšnje generacije, recimo mu oče Fluenca, ni bil nek oblikovalski presežek in če bi se osredotočili na sorodstvo in DNK, bi težko pričakovali, da se bo rodil Fluence. Sedaj je že nekaj časa tu in priznati je treba, da je oblikovno zelo všečen izdelek. Od Megana ga namreč ne loči le ime, temveč tudi oblika, saj gre za posebej oblikovan izdelek, ki z Meganom navzven ni kaj dosti v sorodu. Že na prvi pogled gre za ličen avtomobil, ki daje pravi limuzinski občutek, če je, tako kot testni, ozaljšan še s paketom opreme Sport Way, pa je kakršnokoli zardevanje odveč. Nič drugače kot zunaj ni niti v notranjosti. Uporabljeni materiali so dovolj kakovostni, sedenje udobno, ergonomija pa za Francoza zadovoljiva, a še vedno daleč od popolnosti. Simpatičen je tudi motorček, ki je mlel v testnem vozilu. Gre za 1,5-litrski dizel s 85 kW (110 KM), ki bo zadovoljil vsakdanje potrebe. Tja do 180 km/h gre brez kakšnega večjega stresa, čeprav postane nekoliko glasen, za nekaj več uglajenosti pa bi avto potreboval še kakšnega dodatne „konja“ več (ne za volanom). Pri umirjeni vožnji je tudi poraba zmerna, vendar če ga priganjate le-ta kar nezavidljivo poraste, zato je takšno početje odveč. Paket Sport Way naredi iz limuzine še malo športnika. Večja so platišča, drugačni so odbijači, v notranjosti je nekaj kroma (stopalke) in zdi se, da je nekoliko trše tudi nastavljen, kar naredi tega Francoza skoraj Nemca. Presenetljivo je udobje na daljših vožnjah. Fluenca smo namreč temeljito stestirali na poti v Švico in nazaj, kjer se je izkazal za zelo neutrujajočega. Četudi smo se v avtu peljali štirje, se potniki na zadnjih sedežih niso nič pritoževali. Tu ni nič slabši od recimo precej dražjih nemških konkurentov. Na relaciji krvavo prav 
pride tudi tempomat, katerega upravljanje je možno preko multifunkcijskega volana. Lahko bi potožil, da je njegov vklop nekoliko neintuitiven, a kolikokrat pa ga v resnici vklapljate? Navadno enkrat, nato pa ga le zaganjamo in preklicujemo. Tudi prtljažni prostor je za standardne kovčke dovolj velik, da štirje novinarji brez težav peljejo vso potrebno robo (torbe z oblekami, fotoaparati in lap-topi ter nekaj popotne hrane), kar pomeni, da bi moralo zadoščati tudi družini z ne preveč razvajenimi otroki.
Če zaključimo. Fluence je lična limuzina, ki se od Megana, iz katerega je izpeljana, lepo razlikuje. Je skladne oblike, športni paket ji še posebej pristoji. Na dolgih vožnjah je neutrujajoč, prtljažnik pa za razred nadpovprečno velik. Nekaj malenkosti mu zaradi nižje cene od Nemcev lahko spregledamo.
Goat Rider
foto: caranduser.com
