Pionirski duh
Renaultu pionirskega poguma res ne manjka. Njihovi modeli pogosto orjejo ledino v avtomobilizmu (Renault 4), pogosto ustvarjajo nove razrede (Espace, Scenic), dostikrat pa tudi brcnejo v temo (Vel Satis, Avantime). Z razvojem prve generacije, takrat se je avtomobil imenoval še Megane Scenic – danes samo Scenic, je Renault ustvaril nadvse uspešen razred kompaktnih enoprostorcev, ki so mu sledili mnogi. Renault s Scenicom zgodbo o uspehu ponavlja že tretjič. Jim bo uspelo?
V testni različici se je vrtel mlinček s prostornino 1.400 kubičnih centimetrov, ki pa s pomočjo turbine razvije solidnih 96 kilovatov in 190 Nm navora. Motor vsekakor pusti dober prvi vtis. Delovanje v prostem teku je tako rekoč neslišno, uglajenost pa se nadaljuje tudi s prvimi prevoženimi metri. Tišina in nežnost sta besedi, ki najlepše opišeta delovanje tako motoriziranega Scenica 1.4 tce. Moč za zdravljenje kakšnih hujših frustracij ne zadošča, zadošča pa za nesramežljivo vsakodnevno bitko v prometu. Scenic ni in niti noče biti športnik. Je predvsem družinski sopotnik, dovolj prostoren in uporaben, da na družinskih poteh ne bo manjkalo stvari, ki bi jih, v duhu racionalizacije s prostorom, puščali doma. Avtocesta in kakšnih 130 km/h so razmere, ki Scenicu 1.4 tce najbolj ustrezajo. Za tiste bolj divje lahko prišepnemo, da se na izjemno lepo oblikovanem in preglednem digitalnem merilniku hitrosti izpiše tudi številka 200, vendar to ni poslanstvo Scenica. V takšnih razmerah moti hrup, a ne toliko hrup motorja in vetra, ki je v vseh razmerah dobro zadušen, pač pa hrup šelestenja. Da prav ste slišali. Pri polnem plinu motor 1.4 tce po podatkih na potovalnem računalniku zažiga 24 litrov na 100 km in takrat voznik sliši moteče šelestenje evrov, ki jih odnaša skozi okno. Tudi sicer je poraba izjemno visoka, za sodobne čase enostavno previsoka. Z nekoliko težjo nogo, a brez pretiravanja in veliko relacije, se je poraba na testu gibala okoli 13 litrov na 100 km. Enostavno preveč. Sicer je Scenic v celoti gledano korekten avto. Oblikovnih presežkov ne ponuja, je pa notranjost zelo elegantna in človek ima občutek, da sedi v vozilu razreda više. Kot rečeno, zelo dober vtis pustijo merilniki, ki so pregledni v vseh razmerah in svetlobnih pogojih. Potovalni računalnik je dvosmeren, armaturna plošča pa ovita v mehko in na otip prijetno plastiko. Vstop s kartico, zopet pionirska iznajdba Renaulta in zagon motorja s pritiskom na gumb, sta tu že pravilo, prostornost na zadnji klopi in praktičnost prtljažnega prostora pa dobite skupaj z imenom Scenic. Lega na cesti je solidna, ni športna, a vendarle dopušča kakšen hitreje odpeljan ovinek, ne da bi za to trpelo udobje. Menjalnik je nekoliko počasen in na trenutke nenatančen, zlasti v primerjavi z nemško konkurenco. Ročica je za moje telesne mere morda nekoliko preveč pomaknjena naprej, a to je že pikolovstvo. Nekoliko gre pograjati ergonomijo, zlasti neintuitivno uporabo tempomata ter upravljalnika z radiem na obvolanski ročici. Za te zadeve smo videli že boljše rešitve in nič hudega nebi bilo, če bi tu Renault potlačil tradicionalno željo po pionirstvu in inovacijah. Včasih je dobro kaj tudi enostavno prekopirati.
Priznamo. Od motorja 1.4 tce smo pričakovali več. Tako pri zmogljivostih kot porabi. Oboje nas je razočaralo. Nikakor ne moremo mimo dejstva o izjemni požrešnosti. Na drugi strani smo od Scenica kot celote pričakovali manj. Presenetil nas je z natančno izdelavo, kakovostnimi materiali ter splošno uporabnostjo in prostornostjo. Gotovo avtomobil, ki se mora znajti na seznamu potencialnih izbir vseh družinskih očetov in skrbnih mam. Še hiter nasvet. Izberite raje dizelsko gnano različico. Poslušali boste nekaj več trušča motorja, a precej manj šelestenja, saj veste česa.
Goat Rider
foto: caranduser.com
Oddajte tudi vi vaš glas in si oglejte celotno lestvico avtomobilov glede na karakteristike TUKAJ!
