Brez pike na ı
Malo stvari na tem našem ljubkem nepopolnem planetu je popolnih. Če lahko s to besedo opišemo sploh karkoli. Kaj sploh filozofiram. Za primer vzameš recimo … punco. Prelestna rjavolasko rjavih oči, s postavo v obliki peščene ure, glasom, ki ti praktično s prvim tonom postavi pokonci vse dlake. To punco spoznaš in ti postane jasno, da je po vrhu vsega izjemno inteligentna, da imata neverjetno veliko skupnih interesov, da ima „top“ tastare, da te njen mali maltežan naravnost obožuje. Nato pa vstopiš v njeno sobo.
Vsepovsod cunje, postelja nazadnje postlana pred desetimi leti, ko se je odločila, da je 90x200 „zanjo“ enostavno premalo, na nočni omarici lonček od jogurta, ki je veljal 100 slovenskih tolarjev. Kje se je izgubila tista pika na ı?! Izjemno podoben občutek me je navdajal, ko sem vračal novega Twınga. Avtomobil izjemno simpatičen na zunaj, rdeča barva se mu res poda. Notranjost za moj okus sicer morda res za pikico preveč francoska, preveč igračkasta pa vendar (morda celo ravno zaradi zabavne zunanjosti in zabavnega karakterja) povsem v kontekstu. Všeč mi je kako so rešili večen problem info-zabavnih sistemov. Enostavno ga ni. Lahko imaš popolnoma svojega. Vsak pametni telefon je lahko info-zabavni sistem novega Twınga. Enostavno ga je mogoče namestit na vnaprej pripravljen nosilec, ga povezat preko Bluetootha in zadeva šiba. Še prej pa je smotrno naložit brezplačno aplikacijo. Od materialov in ukrojenosti pač ne pričakujte presežkov, nikakor pa ne sodite na prvi pogled. O prostornosti morda nima smisla izgubljati preveč besed, saj je vsem, ki 
kolikor toliko dobro vidijo, tako jasno, da pri treh metrih in 60 centimetrih ni ravno družinska križarka. Prostora je načeloma dovolj zame in za tri drobna dekleta, v prtljažnika pa je ravno dovolj za vso njihovo kramo. Prtljažni prostor je sicer v primerjavi s tekmeci, z le malenkost več kot 200 litri zelo majhen, a mu niti tega ne zamerim, ker je pač posebnež in to mi je všeč. Všeč mi je, da Twıngo domala v vseh elementih izstopa iz poplave takšnih in drugačnih mestnih avtomobilčkov. 
Drugačen je na zunaj, drugačen v notranjosti, drugačen pa tudi (tukaj si lahko dame zamašite ušesa) po tehnični plati. Malo višje sem pisal o prostornini prtljažnika. Veste zakaj je tako skop? Kaj je „renojevcem“ padlo na pamet, da so motor zbasali v zadnji del avtomobila (pod pokrovom spredaj bi pričakovali še kakšen liter prtljažnika, tam pa boste našli le nekaj litrov različnih "življenjskih" tekočin) marsikomu ne bo jasno. Še manj vam bo jasno, če vam povem, da so tudi pogon speljali na zadnji par koles. Ampak ne bo vam jasno samo dokler se ne boste s Twıngom peljali. Prepričan sem, da bi morali v tem trenutku popolnoma enako narediti vsi proizvajalci mestnih malčkov. To, kar so pri Daimlerju, v primeru Smarta naredili že davno in to, kar je bilo inženirjem pri Fiatu jasno že pred desetletji. Kar se tiče okretnosti Twıngu ravno zaradi tega enostavno ni para. Čeprav moči itak ni ravno veliko, pa niti tista malenkost ne obremenjuje sprednjih koles, zaradi česar lahko pride do podkrmarjenja. Vem, butast sem ker ob treh valjih in devetih decilitrih prostornine motorja z 90 KM sploh govorim o podkrmarjenju, a je potrebno vedeti, da Twıngo, glede na velikost ni ravno lahek avtomobil in bi kljub drugačnim ukazom hitro šel naravnost. Pa ne gre. Še več. V resnici sem bil precej osupel nad obračajnim krogom. Twınga bi brez težav in brez zapletenega manevriranja obrnil na 25 
kvadratnih metrih. Do tukaj torej vse super in odlično. Kje torej manjka tale pika na ı? Avtomobil enostavno ni zabaven. Vsaj ne tako zabaven kot obljublja na zunaj. Razumem, da bodo Twınga v veliki veliki večini kupovale dame, ki pa so na cesti zelo rade gotove, ne marajo presenečenj, enostavno ne marajo zabave. Jaz pa jo obožujem. Ko sem preizkušal Twınga sem lovil zadnje snežinke letošnje zime (vsaj upam da so bile zadnje) in verjetno je večini pripadnikov moške populacije jasno, kaj nam najprej pade na pamet ob nekaj snežinkah na cesti in zadnjem pogonu. „Drift“, „valda“. Preden rečete svoji lepši polovici, da greste sredi največjega meteža z njenim „twingičem“ samo v trgovino po polkilsko čokolado, naj vas razočaram. Enostavno nima smisla. Brez veze. Tega avtomobila po šrek ne spravi niti mojster. Sistema za nadzor oprijema pogonskih koles namreč sploh ni mogoče izklopiti, kar pomeni, da konstantno, že ob najmanjšem zdrsnu zagrabi kot pes v palico in na noben način ne izpusti. Škoda, moškim voznikom bi vseeno lahko privoščili vsaj ščepec zabave.
To je v resnici tudi edina večja graja za simpatičnega Twınga. Marsikomu bi se morda lahko malenkost sporna zdela tudi cena, saj z nekaj stotaki preko 13 tisoč evrov kotira tik pod večjega Clia. Če bi inženirji pri Renaultu „ı“ novega Twınga okitili s tisto piko, bi bil tega denarja v resnici vreden in v mojih očeh na ta način skoraj popoln mestni avto. Mimogrede, poraba ni najnižja v segmentu.
Rok Rabič
foto: caranduser.com
