Se spominjate, dragi bralci, lepotičke iz osnovne šole? Kako priljubljena je bila in kako ste si želeli, da bi si svoj prvi poljub izmenjali z njo? Se spominjate tudi sive miške, ki je vedno imela domačo nalogo, pisala prekrasne proste spise in bila dobra v matematiki, nekako pa se v zgodnji fazi pubertete še ni razcvetela? Marsikdo je na dvajseti obletnici valete doživel šok, ko se je zgoraj omenjena lepotička prikazala v razvlečenih cunjah, s kakšnimi 15 kg preveč in vse skupaj začinila še z milo rečeno butastimi pripombami, medtem ko je nekoč siva miška, danes uspešna managerka, postala prava uglajena urbana lepotica.

Vse se prične nekako takole. Večerna zabava v priljubljenem klubu, malce vzpodbude s strani prijateljev, češ saj ne upaš in „ne bodi ga len“, in človek se hitro znajde v zanimivem pogovoru s prikupno mladenko. Nekaj nedolžnih dotikov in obljuba na skorajšnje snidenje. Nato nastopi dilema kaj oziroma kje bi lahko napravil največji vtis. Benetke, seveda. Romantično (osladno) mesto s svojim specifičnim vonjem zmehča še tako trdo srce.

Spominjam se svoje prve ... vožnje z Mazdo3 – ona, brhka japonska gejša na začetku svoje evropske poti, jaz, nadebudni smrkelj z optimističnim in neokrnjenim pogledom na avtomobilske kreacije ... in dasiravno sem dotlej Mazdine umotvore uvrščal v predal z opisi ''vzdržljivo, konzervativno, primerno za starostnike, skrivni fetiš naših jodlarskih sosedov'' je, takrat še nedolžna trojka, v meni pustila poseben pečat.

Namrščeno čelo kot reakcija na zvonenje budilke zagotovo ponazori prezgodnjo uro in prekratko noč, za nameček se kaj kmalu pojavi še brezvoljen izraz na obrazu. Takole nekako se ne malokdaj zbudim v zgodnje jutro. Takrat lahko, brez pomoči usedline v kavni skodelici, prerokujem slab dan, poln nevšečnosti in hitenja. Neprestano je na tapeti zamujanje, radijsko obveščanje o zastojih pa je pogostejše od samih skladb. Nič torej ne gre, kot bi moralo iti. Navsezadnje še avtomobila ne spravim v parkirni prostor. Se tudi vam kdaj to dogaja? Mislim, da so si Japonci zamislili kar pravšnjo zadevico za lajšanje takšnih trenutkov, kjer se znebite, če ne drugega, zapravljanja časa in načetih živcev ob parkiranju v obcestne bokse.

V časih, ko se za preživetje ni potrebno pretepati z dinozavri ali mamuti (pa tokrat izpustimo sodobne dvonožne podvrste), je postalo ljudem sila dolgčas. Vse je preveč predvidljivo, nobenega adrenalina, nobenih nenapovedanih akcij ... pa smo se pričeli pritrjevati na dolge elastike in bingljati z viaduktov, metati iz stolpnic z nekakšnimi zakrnelimi padali, se odeti v gumijaste pajace spuščati po slovenskih veletokih in če so včasih lovci širši okolici izkazovali svojo drznost s številom skalpov pobitih živinčet za pasom ali kako oguljeno stegnenico, ki so si jo priročno zabodli v ličnico, smo sodobni ''lovci'' zavoljo neumnih družbenih vrednot za ta užitek prikrajšani ... Vraga! Pa saj imamo ''sporc jutiliti vijikle'' (SUV), v vrsto le-teh pa štejemo tudi Nissanov Qashqai.

Je že tako, da se vsaka zveza enkrat konča. No, in vzlic temu je Cuba, francoska buldogica, pristala v mojem varstvu, saj sta se njena „starša“ odločila za samostojno pot. Prva misel je zagotovo bila, kaj hudiča početi s to črno kosmato kepo. Žalostni učki in povešena zajčja ušesa so nekako očigledno namigovali na željo po sprehodu in če že moram na mraz, zakaj ne bi vsega tega združili še s čim prijetnim. Center mesta se je zdel ravno pravšnji za vandranje v dvoje, hkrati pa se je mali „buhtelček“ izkazal kot pravi magnet – za ženske. Histerično dretje sicer ne sodi ravno v moj repertoar izbranih zvočnih kulis, ampak ...

V vročih dneh ženske rade poskrbimo, da s pomanjkljivimi in seksi oblačili ter neprestanimi mimohodi skozi mesto privlačimo moške poglede, ob tem sicer utrpimo ožganine sonca, a nič ne de, naenkrat se počutimo zadovoljene. Ravno zato je izbiranje oblačil iz omare ponavadi dolgotrajen postopek, ki spremeni počutje, saj se nas pri ogledovanju v zrcalu loti slaba volja, ko precej hitro opazimo, kaj vse nam manjka, ne pa kaj sploh imamo. Prav s tem opravilom sem začela jutro, ki sem si ga potolažila, da ne bom malenkostna, kar s konkretnim kosom najljubše čokolade in si zaželela, da to ne bi bilo nikoli več potrebno ... kot bi zaslišala, „Vaša želja je moj ukaz“ ...

KRATEK TEST: Renaultu pionirskega poguma res ne manjka. Njihovi modeli pogosto orjejo ledino v avtomobilizmu (Renault 4), pogosto ustvarjajo nove razrede (Espace, Scenic), dostikrat pa tudi brcnejo v temo (Vel Satis, Avantime). Z razvojem prve generacije, takrat se je avtomobil imenoval še Megane Scenic – danes samo Scenic, je Renault ustvaril nadvse uspešen razred kompaktnih enoprostorcev, ki so mu sledili mnogi. Renault s Scenicom zgodbo o uspehu ponavlja že tretjič. Jim bo uspelo?

Ženske smo bojda že od nekdaj znane kot nabiralke, naše močnejše polovice pa se raje ubadajo z lovom. Takšnim in drugačnim, seveda. Iz naše najbolj spevne lastnosti seveda izhaja neizogibno dejstvo, da se pogosto odpravimo po takšnih ali drugačnih nakupih. Zadnjič sem tako odtavala v trgovino, ker nama je zmanjkalo mleka za jutranje kosmiče, in ko sem se vrnila domov z dvema polnima vrečkama še preostalih stvari, ki nama jih je tudi ali vsaj bo »zdaj zdaj« zmanjkalo, sem bila deležna precej navihanega pogleda mojega lovca. No ja, pa me tudi to ni spravilo iz tira, saj sem končno lahko brez težav parkirala »mojega« konjička celo v mestu, kjer je lukenj za parkiranje bolj malo, pa še to jih kar nekaj odpade zaradi velikosti ali bolje rečeno majhnosti. Prikupna in praktična Toyota Yaris me tu ni pustila na cedilu.