Hribov'c za asfalt
Kaj pravzaprav V60 Cross Country (CC) je? Na eni strani imamo karavanskega V60 in na drugi SUV z oznako XC60. Že XC naj bi pomenil "cross country", zato večini ni čisto jasno kaj potem predstavlja CC. Švedi trdijo, da gre za karavana, ki so ga za lažje spogledovanje z robustnim terenom nekoliko zaščitili in mu namenili 65 mm višje podvozje. Zanimiva in priljubljena kombinacija, ki jo VAG koncern s pridom vgrajuje v Golfa, Octavio, A4 in Leona. Pri vsakem s svojo oznako, ki nakazuje spogledovanje po neurejenih cestiščih, pri Volvu so jo pač poimenovali Cross Country. Če je nekoč veljalo, da je Volvo škatlast avtomobil in da oznaka motorja "črka-številka" pomeni tip motorja ter število valjev, potem lahko mirne vesti trdim, da se je pri Volvu (ravno tako drugod) marsikaj spremenilo.
Današnja Volvova vozila zaznamujejo nekoliko "nemške" dinamične zunanje linije, vendar še vedno z značilnimi nordijskimi zadnjimi lučmi. V60 CC na zunaj deluje nekoliko bolj robato kot njegov klasični brat in ga hitro prepoznamo po "ščitnikih" (plastične obrobe kolesnih lokov, zaščita podvozja in motorja). Še celo pnevmatike so imele oznako "Cross Country", tako, da je V60 CC resnično nakazoval željo po brezpotju. Vendar ne bi ravno trdil, da bi mu jo tudi uresničil. Vsaj ne v testnem primerku v katerem je bil najšibkejši motor z oznako D3, ki je pomenil 2-litrski dizelski štirivaljnik s 150 "konji". Za prenos moči je skrbel nekoliko (časovno) okoren 8-stopenjski menjalnik, ki je moč motorja prenašal le na sprednji kolesni par. S takšno kombinacijo to ni avtomobil, ki bi ga z velikim veseljem sprehodil izven urejenih cestišč, je pa zanesljiv partner pri vsakodnevni (asfaltni) vožnji. Njegova prednost je predvsem nižja poraba goriva (na testu je znašala 6,4 L/100 km) ter zanesljivost in udobnost.
Načeloma Volvo bije bitko z "nemško trojico" (BMW, Audi in Mercedes-Benz) vendar jim s tem primerkom ne bo odrezal (večjega) kosa pogače. Prej bi ga postavil ob bok že omejenim VAG modelom, ob katerih pa deluje nekoliko zastarelo. Zakaj? Čisto enostavno, ker se mu poznajo leta klasičnega Volva V60. Zaradi starejše zasnove je nekoliko razočaral z uporabnostjo (manjko odlagalnih mest, prostornost prtljažnega dela), tehnologijo (majhen infotainment zaslon, zastarela številčnica na armaturi, ki smo je vajeni še iz časov Nokie 3310) ter prikazovalniki (brez podatka o trenutni prestavi menjalnika in o temperaturi hladilne vode, sem pa imel na ogled "ECO meter", da sem se zavedal svoje trenutne okoljske prijaznosti). Dodatek k grenakemu priokusu pa doda še cena, ki je z okroglimi 45 evrskimi tisočaki za 10 "jurjev" višja od VAG-ovih modelov (brez Allroada). Tam v "karavanskem off-road paketu" dobimo bolj navite stroje s štirikolesnim pogonom, dvosklopčnim samodejnim menjalnikom ter bogatejšo opremo. Vendar, da ne bo pomote, tudi pri V60 CC lahko zadevo "naloadamo" s konjenico in opremo, recimo z modelom D4 A AWD Summum, ki bi v osnovi stal dobrih 47 tisočakov (še vedno 10 "jurjev" več), vendar ne dvomim, da bi se precej lažje kosal s konkurenco. Je pa res, da bi potemtakem s seboj stalno vlekel težo AWD pogona ter "breme" 2.4-litskega 5-valjnika, zato je testni primerek manj uživaška vendar bolj racionalna odločitev, ki nam zagotavlja zanesljivega ter udobnega vsakodnevnega "kompanjona".
Fotrov kotiček
V60-ka CC je idealen avtomobil za par, manj pa sodoben družinski spremljevalec. Z nekoliko skromnejšim prtljažnim prostorom ter povprečnim prostorom na zadnji klopi ne zagotavlja prostora za "reden selitveni servis", vsaj brez strešnega kovčka ne. Niti malo ne dvomim v Volvovo varnost, vendar je stalno "piskanje" ob nepripetem potniku na zadnji klopi zares moteče, predvsem, ko se tam prevaža prazen otroški sedež. Morda malce prevelika senzorska občutljivost? Sicer pa je V60 CC deloval precej kvalitetno in masivno, tako, da je za varnost "bodočih upov" in preostalih potnikov nedvomno poskrbljeno.
Blaž Likovič
foto: caranduser.com
