Hudič na dveh kolesih
Hudič (Diavel), ki buri duhove, še bolj kot tisti svetopisemski. Ducati, o katerem vsi govorijo in si ga vsi po tihem želijo. Že vrsta za testno vožnjo priča o tem, kako je motocikel zaželen. Že, če samo ošvrknete osnovne tehnične karakteristike, bo gotovo tudi vas premagala radovednost. In kdo bi vam zameril?!
160-“konjska“ zverina lomasti po asfaltu s strah vzbujajočim rjovenjem, prezenca tega dizajnerskega čuda iz osupljivih umov Ducatijevih oblikovalcev pa obrača glave še pri totalnih bencinskih laikih. Od vseh Ducatijev bi si jaz osebno tega najbrž privoščila čisto tazadnjega, a od vseh sem si ga najbolj želela stestirati. Številke so megalomanske, njegov izgled pa tako brutalno seksapilen, da sem komaj čakala, da se skupaj zapeljeva v sončni zahod.
Dih jemajoči pospeški ti dajo vraga in njegova moč je zares impresivna. Čeprav je voznikova drža na videz ležerna in je motocikel mešanica počitniškega 'kruzerja', je Diavel vse prej kot to. Za voznika in sovoznika so pri Ducatiju sicer lepo poskrbeli z zares udobnimi sedeži, vendar pa obstaja nevarnost, da vas ob stisku ročice za plin odpihne z motorja, če se prej ne pripravite na surovo moč agregata Testastretta DVT 1262. Diavel se tudi na račun izboljšane šasije dobro znajde na različnih cestah: v ležerni vožnji čez mesto ali hitri vožnji po lepih vijugastih cestah, ponuja odlično odzivnost tudi pri nižjih vrtljajih in zagotavlja pravo zabavo za bobniče v ušesih bencinskih navdušencev.
Najsodobnejša elektronika Diavelu omogoča varno izkoriščanje visokih zmogljivosti. Vendar pa opozarjam, da to ni motocikel za preveč nežne dušice. Športnejša verzija Diavela 1260 S se lahko pohvali še s povsem nastavljivim vrhunskim vzmetenjem Öhlins, še zmogljivejšim zavornim sistemom Brembo in serijskim DQS v obe smeri (Ducati Quick Shift sistem za prestavljanja brez uporabe sklopke navzgor in navzdol). Diavel 1260s tako zahteva še tršo roko, jasno mu morate pokazati kdo je šef, saj na trenutke deluje kot pobesneli bik, ki se je zagledal v rdečo tarčo!
Uf, res mi je dal dela. Z njim sem se bolj namučila kot prvič na Multistradi. Tokrat ne zaradi višine, saj sem na njem res lepo segla do tal, ampak zaradi njegove surove moči. Tudi V4S me ni tako nonšalantno premetaval. Nikakor mi ni pustil, da sem jaz šef. Še se bova srečala, hudiček! In takrat bom pripravljena na vseh tvojih 160 konj ...
Hermina Steržaj
foto: Ducati
