Kot na MotoGP
Še en motocikel, ki zahteva strahospoštovanje. Težko pričakovani Ducatijev štirivaljnik! Roke so se mi tresle, čelo potilo in misli begale. Srce mi je padlo v hlače. Bom sploh zmogla? Spravi se k sebi, Hermina. Tako kot mi je enkrat rekel moj dragi prijatelj:‘Vsak motor se da peljat počasi ali hitro. Ti voziš njega, ne on tebe.
Tako tresoča sem se vsedla nanj in obrnila ključ. Za vas ne vem, ampak okrog mene se svet ustavi, ko zaženem tako mogočen motor. 174 kg suhe teže poganja serijsko kar 214 konj! Ponavljam: SERIJSKO! 214! Ker sem navdušena nad dvovaljniki, sem se bala, da bo Ducatijev prvi serijski štirivaljnik zvenel preveč japonsko, ampak ni razočaral. Imela sem občutek, kot da nekje v ozadju slišim tisti značilni rezek zvok in šklepetanje suhe sklopke njegovih predhodnikov.
Najprej sem ga odžejala, saj je taka mašina zagotovo vedno žejna. Potem pa se trudila ob vžigu razumeti vse, kar navaja barvni 5˝ TFT zaslon. Joj za mojo analogno dušo je bilo za prvi vtis čisto preveč informacij. Poiskala sem hitrost, obrate in kilometre (za začetek je to vse, kar potrebujem) in speljala. Jah, ob prvi rdeči luči mi je motor 'crknil' – Panigale res ni bil narejen za mestno vožnjo. Zato sem ga po hitrem postopku usmerila proti odprti cesti in domačim ovinkom. Ko se zaključi omejitev 50 km/h, se njegova duša hitro sprosti. No – moja tudi. Iz mesta sem prišla vsa trda, v prvem levem in drugem desnem pa sva se že sproprijateljila. Še vedno nekoliko sramežljivo ampak sva se že lepše gledala.
V vsakem trenutku se na takem motorju človek zaveda, da ima med nogami čredo divjih mustangov, ki potrebujejo dobro usmeritev, da ne zbezljajo. V zaprte ovinke jih je treba mogoče malo bolj na silo pognati v pravo smer, ampak gre Panigale V4 izhaja direktno iz dirkalnika MotoGP Desmosedici, kar se mu definitivno pozna! Pri Ducatiju pravijo, da je najboljši možen približek prototipnemu dirkalniku za MotoGP ampak, da je ostal izredno vozen tudi na navadnih cestah. Je že res, da je zelo dobro vozen na ovinkasti cesti – ampak menim, da se vseeno najbolj domače počuti na pisti. Toliko moči na kupu ni narejeno za omejitve. Po taki vožnji ni dovolj ena kava, ko navaden smrtnik parkira tak motocikel, je treba roko umirit z nečim močnejšim.
Nikakor ne morem reči, da sem Ducati V4S konkretno in korektno stestirala, ker temu pač ni tako. Žal sem imela na voljo za tako impresiven motor res premalo časa, ker se je ravno takrat dotični V4S pripravljal na prvi servis, tako da več vtisov žal nisem uspela zbrati. Se bova pa gotovo še ujela!
Hermina Steržaj
foto: caranduser.com, Urban K.
